16.8.2022
> zakonodaja

Ste pripravljeni na nove zahteve varstva potrošnikov?

V zakonodajnem postopku je predlog novega Zakona o varstvu potrošnikov, ki prinaša kar nekaj sprememb in novosti.

Pravo varstva potrošnikov zavzema pomembno vlogo tako na nacionalni ravni kot na ravni Evropske unije (»EU«). Kljub urejanju področja z direktivami EU, ki so za države članice zavezujoče glede cilja, ki ga je treba doseči, zakonodajalca EU že vrsto let vodi tendenca po t.im. maksimalni harmonizaciji potrošniškega prava. Tako je pravo varstva potrošnikov znotraj EU zavezano ne le k visoki, vendar hkrati tudi bolj enotni ravni varstva potrošnikov znotraj držav članic.

Kot del Novega dogovora za potrošnike (t.im. »New Deal for Consumers«) je bila novembra 2019 na ravni EU sprejeta nova Direktiva (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta, imenovana tudi »Omnibus direktiva«, ki posodablja pravila EU o varstvu potrošnikov na način, da spreminja več obstoječih direktiv.[1] Pred tem sta bili maja 2019 sprejeti še dve drugi pomembni direktivi, in sicer Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES.

Vse zgoraj navedene direktive bodo v slovenski pravni red prenesene z novim Zakonom o varstvu potrošnikov (»ZVPot-1«), ki bo v celoti nadomestil dotlej veljavna Zakon o varstvu potrošnikov (»ZVPot«)[2] in Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (»ZVPNPP«)[3]. Predlog ZVPot-1, ki ga je pripravila Vlada RS, je ravnokar v zakonodajnem postopku. Ker v slednjem  lahko pride še do vsebinskih sprememb besedila zakona, v prispevku na kratko in neizčrpno povzemamo zgolj nekatere poglavitnejše spremembe, ki jih vsebuje predlog novega ZVPot-1.

Novosti pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov zaradi neskladnosti pri prodajni pogodbi

Prenos Direktive (EU) 2019/771 prinaša posodobljen režim uveljavljanja zahtevkov v primeru neskladnosti pri prodaji blaga (stvarnih in/ali pravnih napak), ki je v predlogu ZVPot-1 urejen v delu o posebnih vidikih posameznih pogodb.[4] Predlog zakona vsebuje posodobljeno definicijo skladnosti blaga, pomembnejša sprememba v primerjavi s sedanjo ureditvijo pa se nanaša na uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Če ima potrošnik po ureditvi iz sedaj še veljavnega ZVPot možnost izbire med jamčevalnimi zahtevki,[5] bo prenovljena ureditev vzpostavila jasno hierarhijo med le-temi. Potrošnik bo tako v primeru neskladnosti blaga, o kateri je obvestil prodajalca, upravičen uveljavljati jamčevalne zahtevke po vrstnem redu, tako da najprej zahteva od prodajalca brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga s popravilom ali zamenjavo blaga z novim brezhibnim blagom.[6] Šele če prodajalec skladnosti na ta način ne bo vzpostavil,[7] bo imel potrošnik na voljo zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od prodajne pogodbe in zahtevo za vračilo že plačanega zneska. Na tem mestu velja poudariti, da so pripravljavci zakona izkoristili možnost izbire posebnega jamčevalnega zahtevka, kot to predvideva člen 3(7) Direktive (EU) 2019/771 za primere neskladnosti blaga, ki se pokažejo v relativno kratkem času po njegovi dobavi. Tako člen 83(2) predloga ZVPot-1 predvideva uvedbo nove pravice potrošnika, t.im. pravico do zavrnitve, v skladu s katero bo imel potrošnik možnost, da v primeru, da  se neskladnost pojavi v manj kot 30 dneh, šteto od dobave blaga, odstopi od prodajne pogodbe in zahteva vračilo že plačanega zneska, ne glede na zgoraj omenjeno hierarhijo jamčevalnih zahtevkov.

Nadalje, predlog ZVPot-1, tako kot trenutno veljavni ZVPot, ohranja dveletni jamčevalni rok, v katerem prodajalec odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi in ki se pojavi znotraj tega obdobja. Vendar pa predlog ZVPot-1 predvideva pomembno spremembo pri rabljenem blagu. Trenutno veljavni zakon v primeru prodaje rabljenega blaga določa enoletni jamčevalni rok[8], pri snovanju nove ureditve pa se je pripravljavec zakona odločil, da bo dolžina jamčevalnega roka lahko predmet pogodbenega dogovora na način, da se bosta prodajalec in kupec rabljenega blaga lahko dogovorila za krajši jamčevalni rok od dveletnega, vendar ne za krajšega kot eno leto. Torej, v odsotnosti izrecnega dogovora med prodajalcem (podjetjem) in kupcem rabljenega blaga bo z uveljavitvijo novega ZVPot-1 tudi za rabljeno blago veljal daljši, dveletni jamčevalni rok.

Nova ureditev prinaša tudi daljše obdobje, v katerem se šteje, da je neskladnost blaga obstajala že v času dobave. Trenutno veljavni ZVPot vzpostavlja domnevo, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku šest mesecev od izročitve, z novim ZVPot-1 pa se to obdobje podaljšuje na eno leto od dobave blaga. Predlog zakona za to obdobje predvideva uvedbo obrnjenega dokaznega bremena, skladno s katerim je na prodajalcu (podjetju), da dokaže, da neskladnost blaga v tem času ni obstajala.

Podjetja oz. prodajalci pa naj ne spregledajo novih določil o regresni pravici prodajalca (člen 88 predloga ZVPot-1), ki določajo pogoje, pod katerimi bo prodajalec upravičen do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz naslova neskladnosti blaga proti predhodniku v prodajni verigi.[9] Direktiva (EU) 2019/771 državam članicam pušča proste roke glede postopkov in pogojev uveljavljanja tovrstnih zahtevkov. Predlog ZVPot-1 predvideva, da v primerih, ko bo prodajalec odgovoren potrošniku zaradi neskladnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve dejanja, vključno z opustitvijo zagotavljanja posodobitev za blago z digitalnimi elementi, s strani osebe v predhodnih členih pogodbene verige, bo prodajalec upravičen do uveljavljanja regresne pravice proti predhodnemu podjetju v pogodbeni verigi (npr. proizvajalcu) – vendar le, če bodo izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake, kot jih določa Obligacijski zakonik[10], in če še nista minili dve leti od prenosa tveganja med predhodnikom v prodajni verigi in neposrednim prodajalcem.

Novosti glede garancij

Predlog ZVPot-1 ohranja dve vrsti garancije – prostovoljno (tržno) garancijo in obvezno garancijo za brezhibno delovanje,[11] čeprav slednja ni posledica prenosa evropskih direktiv. Je pa iz predloga ZVPot-1 razbrati, da se opušča obvezna 1-mesečna garancija v primerih rabljenega blaga.[12] Prenovljena ureditev bo prinesla spremembe tudi pri uveljavljanju zahtevkov iz obvezne garancije – upravičenec iz obvezne garancije bo svoje zahtevke iz naslova garancije za brezhibno delovanje lahko uveljavljal zgolj v razmerju do proizvajalca kot dajalca garancije, ne pa tudi proti prodajalcu, kot je to mogoče na podlagi še veljavnega ZVPot.

Dobava digitalne vsebine in digitalne storitve

Zaradi prenosa Direktive (EU) 2019/770 bo nov ZVPot-1 vseboval še poglavje o pogodbi o dobavi digitalne vsebine in digitalne storitve.[13] Digitalna vsebina je definirana kot podatki, ki nastanejo in so dobavljeni v digitalni obliki, digitalna storitev pa kot storitev, ki potrošniku omogoča ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, ali storitev, ki omogoča izmenjavo podatkov v digitalni obliki ali katero koli drugo obliko interakcije s temi podatki, ki jih naložijo ali ustvarijo potrošnik ali drugi uporabniki te storitve.[14] Drugače povedano, nova ureditev bo veljala za računalniške programe, aplikacije, video datoteke, zvočne datoteke, glasbene datoteke, digitalne igre, elektronske knjige ali druge elektronske publikacije ter tudi digitalne storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do takih podatkov, vključno s programsko opremo kot storitvijo, kot so izmenjava video in avdio vsebin ter drugo podatkovno gostovanje, urejanje besedil ali igre, ki se zagotavljajo v okolju računalništva v oblaku in na družbenih medijih. Nova pravila se bodo uporabljala ne glede na medij, uporabljen za prenos digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za omogočanje dostopa do te vsebine ali storitve. Tako bodo nova pravila veljala tudi za digitalno vsebino, ki bo dobavljena na materialnem nosilcu podatkov (prim. na DVD-jih, CD-jih, ključkih USB in pomnilniških karticah) in hkrati za sam materialni nosilec podatkov, če ta deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine.

Po drugi strani pa bodo za t.im. blago z digitalnimi elementi prišla v poštev pravila iz poglavja o prodajni pogodbi (tj. določbe novega ZVPot-1, s katerimi se prenaša zgoraj omenjena Direktiva (EU) 2019/771). Pri blagu z digitalnimi elementi gre za blago, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezano na način, da bi odsotnost te digitalne vsebine ali digitalne storitve preprečila, da bi blago opravljalo svojo funkcijo – in to ne glede na to, ali takšno digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavlja sam prodajalec ali tretja oseba. Takšne primere predstavljajo zlasti pametni televizor, pametni telefon, pametna ura ipd., ki že vsebujejo določene (predhodno nameščene) aplikacije, da sploh lahko opravljajo svoje funkcije skladno s prodajno pogodbo. Da pa za potrošnike in tudi podjetja (prodajalce) ne bi bilo dvoma, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe (ureditev iz Direktive (EU) 2019/771) ali ne, se bo v dvomu vselej štelo, da gre za del prodajne pogodbe.

Nova pravila o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v veliki meri sledijo ureditvi o prodaji blaga. Na novo se uvaja obvezno jamstvo za skladnost digitalne vsebine in obveznost ponudnikov, da zagotavljajo potrebne posodobitve digitalne vsebine in digitalne storitve, vključno z varnostnimi posodobitvami. Podobno kot pri prodaji blaga, je tudi za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev predviden sistem jamčevalnih zahtevkov za vzpostavitev skladnosti, sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od pogodbe za dobavo. Prav tako je za ponudnike predvidena uvedba regresne pravice proti predhodniku v pogodbeni verigi.

Dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve kot nasprotna izpolnitev ne sledi vedno plačilo kupnine, temveč potrošnik »za plačilo« predloži osebne podatke (prim. potrošnik si ustvari račun na družbenem omrežju in zagotovi osebno ime ter elektronski naslov, ki se nato uporabita za druge namene, ne zgolj za samo dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve). Nova ureditev pogodbe o dobavi digitalne vsebine in digitalne storitve bo veljala tudi za takšne primere, ko potrošnik posreduje ali se zaveže posredovati osebne podatke, razen če bo šlo za obdelovanje posredovanih osebnih podatkov zgolj z namenom dobave same digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za to, da podjetje izpolni morebitne pravne zahteve, ki mu jih nalaga zakonodaja, in teh podatkov ne obdeluje za noben drug namen.

Še nekatere novosti

Cel paket novosti narekuje prenos Omnibus direktive (Direktiva (EU) 2019/2161), saj vnaša spremembe na več ključnih področjih potrošniškega prava: pri nepoštenih pogodbenih pogojih, označevanju cen, splošnih pravicah potrošnikov in nepoštenih poslovnih praksah, rdeča nit vseh sprememb pa je transparentnost.

Tako bodo na novo urejene obveznosti t.im. spletnih tržnic, ki predstavljajo storitev z uporabo programske opreme, vključno s spletnim mestom, delom spletnega mesta ali aplikacijo, ki jo upravlja podjetje ali se upravlja v njegovem imenu in ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo z drugimi podjetji ali potrošniki.[15] Poseben poudarek je dodan pri zagotavljanju predhodnih informacij, da se odpravi nejasnost, kdo so pogodbeni partnerji potrošnika, ki nakupuje preko spletne tržnice. Podjetje bo tako moralo potrošniku, preden ga pogodba zavezuje, na jasen in razumljiv način podati informacije o tem, ali sklepa pogodbo s podjetjem ali drugo osebo (npr. drugim potrošnikom) ter kako to vpliva na njegove pravice in obveznosti. Namreč, če bo tudi druga pogodbena stranka oseba, ki ni zavezana z določbami varstva potrošnikov oz. ZVPot-1, to pomeni, da potrošnik ne bo imel pravic, ki izhajajo iz tega zakona. Za ta namen bo moral ponudnik spletne tržnice od tretje osebe, ki ponuja blago, storitve ali digitalno vsebino, pridobiti izjavo, ali gre za podjetje v smislu ZVPot-1 ali ne, saj se od ponudnika spletne tržnice ne bo zahtevalo, da sam preverja status te tretje osebe. Vendar se bo od ponudnika spletne tržnice zahtevalo, da v kolikor tretja oseba, ki ponuja blago, storitve ali digitalno vsebino, nima statusa podjetja, zagotovi kratko izjavo, da za sklenjeno pogodbo pravice potrošnikov, ki izhajajo iz ZVPot-1 oz. prava varstva potrošnikov, ne veljajo. Pri tem je predvideno, da ponudniku spletne tržnice ne bo potrebno navesti specifičnih pravic potrošnikov, ampak bo zadoščala zgolj kratka izjava. Vendar velja opozoriti, da ker je ponudnikom spletnih tržnic naložena obveznost, da na jasen in razumljiv način zagotovijo te informacije, ne bo zadoščalo, da so slednje navedene zgolj v standardnih pogojih ali drugih podobnih pogodbenih dokumentih.

Poleg zgoraj navedenega se ponudniku spletnih tržnic nalaga še, da bo moral potrošniku, preden ga pogodba zavezuje, zagotoviti splošne informacije o glavnih parametrih, ki določajo razvrstitev ponudb, predstavljenih potrošniku kot rezultat iskalne poizvedbe, in o relativni pomembnosti teh parametrov glede na druge parametre. Slednje za podjetja ne pomeni zahteve po podrobnem razkritju mehanizmov razvrščanja in algoritmov, temveč bolj splošen opis glavnih parametrov določanja razvrstitve ponudb. Nedvoumno pa bodo podjetja morala razkriti morebitno plačano oglaševanje ali izrecno plačilo za doseganje višje razvrstitve izdelkov med rezultati iskanja.[16] Ravnanje v nasprotju s tem bo štelo med nepoštene poslovne prakse, podjetje pa bo izpostavilo plačilu glob in/ali neposrednim zahtevkom potrošnika.

Še ena pomembna novost, ki bo veljala pri sklepanju pogodb na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, nalaga podjetju, da potrošniku, preden ga pogodba zavezuje, poda informacije, če je bila cena prilagojena na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev.[17] Potrošnik bo tako moral biti jasno seznanjen, ali je bila cena kakor koli prilagojena njegovi kupni moči, njegovemu profilu glede na pretekle nakupe ipd., da se bo lahko informirano odločil, ali tveganje morebitne višje cene tudi sprejme.

Ker se zlasti pri nakupovanju preko spleta, kjer blaga ne moremo oceniti na podlagi neposredne zaznave, pa tudi sicer, vsi zanašamo na ocene in priporočila ostalih kupcev, se s ciljem po čim večji transparentnosti uvaja še obveznost za podjetja, da sprejmejo razumne ukrepe za preverjanje, ali so ocene izdelkov podali potrošniki, ki so izdelek dejansko uporabili ali kupili. Poleg tega bo prepovedano vsakršno podajanje lažnih ocen in priporočil ali naročanje takšnih ocen in priporočil ali njihovo napačno prikazovanje z namenom promocije izdelkov. Tudi takšne poslovne prakse bodo namreč štele za nepoštene v vseh okoliščinah.

V zvezi z nepoštenimi poslovnimi praksami velja izpostaviti, da se izrecno uvajajo zahtevki potrošnika, če podjetje pred, med ali po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka, uporabi nepošteno poslovno prakso in s tem povzroči oškodovanje potrošnika. Predlog ZVPot-1 za takšne primere predvideva, da bo lahko potrošnik zahteval bodisi znižanje kupnine bodisi odstopil od pogodbe in zahteval vračilo plačanega zneska, zahteval pa bo lahko tudi povrnitev škode po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.[18]

Uvajajo se tudi spremembe pri znižanju cen,[19] ki bodo veljale za podjetja v katerem koli distribucijskem kanalu (fizične trgovine, spletna prodaja, …). Pri znižanju cene blaga bo potrebno označiti tudi prejšnjo ceno, ki je na novo definirana kot najnižja cena, ki jo je podjetje uporabljalo v obdobju najmanj 30 dni pred znižanjem cene, izjemoma manj, če se izdelka v zadnjih 30 dneh na trgu ni ponujalo. Vendar velja biti pozoren pri uporabi te izjeme in pretehtati, ali gre res za novo blago, ki se ga na trgu ni ponujalo. Zdi se, da če blaga zgolj začasno ni bilo na zalogi ali pri sezonskem blagu, uporaba izjeme ne bo (vedno) upravičena. ZVPot-1 še predvideva, da v kolikor pa bo šlo za primere neprekinjenega postopnega zniževanja cene, bo podjetje za prejšnjo ceno lahko vzelo tudi najnižjo ceno iz obdobja najmanj 30 dni pred prvim znižanjem in je vmes ne bo potrebno vedno znova posodabljati.

In nenazadnje nova ureditev prinaša spremembe tudi na področju sankcij za kršitve potrošniškega prava. Uvajajo se usklajena merila za odmero globe v obliki »olajševalnih in oteževalnih« okoliščin (npr. ponavljajoči prekrški, ukrepi podjetja za odpravo škode ipd.), da bodo sankcije učinkovitejše, sorazmerne in odvračilne. Za podjetja, ki poslujejo v več državah članicah EU, pa je pri taksativno določenih[20] čezmejnih kršitvah predvidena možnost za določitev globe v višini odstotka letnega prometa podjetja, ki v primeru močno razširjenih kršitev z razsežnostjo Unije (kot so te definirane v Uredbi (EU) 2017/2394) lahko doseže celo 5 % letnega prometa zadevnega podjetja v državi članici oz. državah članicah EU. V kolikor informacije o letnem prometu ne bodo na voljo, je za določene močno razširjene kršitve predviden razpon glob med 5.000 EUR in 2.000.000 EUR.

Sklepno

Predlog ZVPot-1 se obravnava v nujnem postopku, zato je pričakovati, da se bo zakonodajni postopek hitreje odvil, v trenutno objavljenem predlogu zakona pa je predvideno, da se zakon začne uporabljati že v treh mesecih po njegovi uveljavitvi. Zato je zlasti za podjetja, ki poslujejo v Sloveniji in na trgu EU koristno, da se seznanijo s ključnimi prihajajočimi spremembami in pravočasno prilagodijo svoje poslovanje. Podjetja naj tako preverijo in posodobijo splošne pogoje poslovanja in ostale dokumente kot tudi nabor informacij, ki je na voljo v njihovih spletnih trgovinah, saj je na obzorju nova pravna ureditev, ki prinaša precej obveznosti in stroge sankcije.

S prenosom zgoraj navedenih direktiv in sprejetjem ZVPot-1 pa vendarle krog novosti iz Novega dogovora za potrošnike še ne bo povsem sklenjen. Države članice EU – vključno s Slovenijo – čaka še prenos Direktive (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov in razveljavitvi direktive 2009/22/ES v nacionalne pravne rede, in sicer že do 25. decembra 2022.

 

 

[1] Direktivo Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, Direktivo 98/6/ES o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov, Direktivo 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah ter Direktivo 2011/83/EU o pravicah potrošnikov.

[2]     Zakon o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 98/04 s spremembami, »ZVPot«).

[3]     Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (Ur. l. RS, št. 53/07, »ZVPNPP«).

[4]  Gl. člene 71 do 88 predloga ZVPot-1.

[5] Prim. člen 37.c ZVPot, ki je bil oblikovan po zgledu jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake iz Obligacijskega zakonika in ni dosledno prenesel določil člena 3 Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij.

[6] Predlog ZVPot-1 v členu 82(3) predvideva, da potrošnik te izbire med popravilom blaga in zamenjavo blaga nima v primerih, ko je izpolnitev izbranega jamčevalnega zahtevka nemogoča ali predstavlja nesorazmerne stroške za prodajalca v primerjavi z drugim jamčevalnim zahtevkom ob upoštevanju vseh okoliščin.

[7] Prodajalec pa lahko zavrne jamčevalni zahtevek za vzpostavitev skladnosti, če popravilo in zamenjava nista mogoča ali če bi mu povzročila nesorazmerne stroške ob upoštevanju vseh okoliščin (člen 82(5) predloga ZVPot-1).  

[8]  Člen 37.b ZVPot.

[9] Velja dodati, da je že Direktiva 1999/44/ES vsebovala določbe o regresni pravici, vendar je bil njen prenos v slovenski pravni red (tudi) v tem delu pomanjkljiv.

[10]    Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami).

[11] Obvezna za t.im. tehnično blago iz seznama blaga iz vsakokratnega pravilnika o blagu, ki ga sprejme pristojno Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

[12] Prim. drugo alinejo člena 19(1) ZVPot.  

[13] Členi 103 do 127 predloga ZVPot-1.

[14] Prim. tč. 3 in 4 člena 4(1) predloga ZVPot-1.

[15] Prim. člen 131 predloga ZVPot-1.

[16] Dolžnost razkritja teh informacij pa ne bo veljala zgolj za ponudnike spletnih tržnic, temveč za vse ponudnike storitev spletnega iskanja (prim. točko 12 člena 51(1) predloga ZVPot-1).

[17] Prim. tč. 5 člena 130(5) predloga ZVPot-1.

[18] Prim. člen 55 predloga ZVPot-1.

[19] Prim. člen 15 predloga ZVPot-1.

[20] Prim. uporaba nepoštenih pogodbenih pogojev, uporaba nepoštene poslovne prakse, ipd.