Kako se izogniti sporom, povezanim z nasledstvom

Članek objavljen v reviji Direktor št. 37, januar 2019

Kje začeti?

V oktobrski številki revije Direktor je mag. Samo Lubej v članku: Bo dediščina bogastvo ali prekletstvo podal nasvet, da se je o nasledstvu potrebno odkrito pogovarjati.

Enostaven nasvet, pa vendarle je pogovor o nasledstvu mnogokrat težaven in v prenekaterih družinah je nasledstvo in delitev premoženja za časa življenja ali za primer smrti tabu.

Minljivost

Ti pogovori so že zaradi svoje narave neprijetni, saj je nasledstvo posledica minljivosti. O minljivosti pa, čeprav je neizbežna za vse, ni prijetno razmišljati, še manj pa se o njej pogovarjati z osebami, s katerimi smo čustveno močno povezani.

Ker gre že v osnovi za pogovore in razmišljanja, pri katerih so prisotna negativna čustva pri vseh udeleženih, se pogosto zgodi, da o nasledstvu in še toliko bolj o dedovanju ne želimo niti razmišljati in se še manj o tem pogovarjati. To velja še toliko bolj, ko je prisoten strah, da bo zaradi nasledstva prišlo v družini do konfliktnih situacij.

V članku bom v prvem delu opisala izkušnje iz prakse, ko je dediščina predvsem za odnose med dediči postala prekletstvo, saj se je modro učiti iz tujih izkušenj. V nadaljevanju pa bom predstavila, kako se lahko s pravilnim pristopom in predvsem ustrezno komunikacijo, izognemo marsikateremu sporu in sodnemu postopku, ki je drag in izčrpljujoč za vse, predvsem pa uničujoč za odnose v družini.

Dolgotrajni zapuščinski postopki

Kako zelo zapleteni in dolgotrajni so lahko zapuščinski postopki, izhaja iz naslednjega resničnega primera iz prakse: da bi premoženje razdelil med svoje tri otroke in ženo, je zapustnik dobronamerno napravil oporoko. Določil je celo, da vsakemu od otrok pripada bikec ali njegova protivrednost, da kdo od njih ne bi bil prikrajšan. Zdi se, da je zapustnik ravnal skrbno in da si bodo njegovi potomci brez težav razdelili dediščino.

Zapustnik je umrl v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Še preden se je začel zapuščinski postopek, so potomci prvega bikca spekli skupaj. V zapuščinskem postopku pa je med dediči postalo sporno vse; vrednost zapuščine, vrednost daril in vrednost bikca so ocenjevali cenilci in izvedenci, prvi sklep o dedovanju je bil izdan šele 8 let po zapustnikovi smrti, zapuščinski postopek pa je bil pravnomočno končan kar 20 let kasneje. Takrat na kmetiji ni bilo več bikov, pa tudi če bi bili, jih dediči gotovo ne bi več pekli skupaj.

Ob tem naj še pojasnim, da v opisanem zapuščinskem postopku ni bilo takih spornih vprašanj, zaradi katerih bi zapuščinsko sodišče katerega od dedičev napotilo na pravdo. V kolikor bi se zapuščinski postopek prekinil in bi vmes odločalo še pravdno sodišče, bi bilo še danes neznano, kako se bo zapuščina delila med dediče.

V opisanem primeru so se nekateri od dedičev zaradi oporoke in zaradi daril danih za časa življenja počutili prikrajšane. Odločanje o zadevi so prepustili sodišču. Po mojem vedenju so bili na koncu z odločitvijo sodišča vsi nezadovoljni.

Nezadovoljstvo zaradi nerazumevanja oporoke

Tudi če se dediči ne zapletejo v dolgotrajne sodne postopke, da bi uveljavljali svoj prav, lahko oporoka in dedovanje vseeno negativno vpliva na njihove medsebojne odnose. Po mojih izkušnjah mnogi sicer spoštujejo poslednjo voljo zapustnika, a se kljub temu počutijo prikrajšane. Takšne občutke imajo navadno, kadar ne razumejo razlogov, zakaj se je zapustnik odločil na tak način deliti zapuščino ali se ne strinjajo s pojasnili, ki jih je zapustnik zapisal v oporoki.

Prepogosto oporočitelji zapišejo in shranijo svojo oporoko tako, da se dediči z njeno vsebino seznanijo še po njihovi smrti. Morda ravnajo tako, da bi se izognili konfliktom za časa svojega življenja. Posledično se lahko zgodi, da dediči oporoke ne bodo razumeli, ali delitev ne bo ustrezala njihovim interesom. Svojo jezo na pokojnika bodo usmerili proti ostalim dedičem in odnosi med njimi bodo skrhani.

»V španoviji še pes crkne«

Tudi če zapustniki ne želijo z oporoko narediti razdora med dediči in se odločijo, da naj le-ti dedujejo kot je predvideno po zakonu (zakonito dedovanje), v praksi prihaja do sporov, ki negativno vplivajo na odnose v družini.

Glavna značilnost zakonitega dedovanja je, da se zapuščina deli po dednih deležih. To pomeni, da vsak od dedičev dobi določen sorazmeren delež na vseh stvareh, ki spadajo v zapuščino: vsi dediči postanejo solastniki nepremičnin, pa tudi soimetniki delnic, deležev v podjetjih in ostalega premoženja. Dediči se morajo nato dogovoriti, kako bodo to premoženje skupaj upravljali, ali pa kako zapuščino z dednim dogovorom razdeliti. V kolikor po zapustnikovi smrti pride do spora med dediči, se z zapuščino navadno ne upravlja optimalno, zato njena vrednost pada.

Dediči lahko sicer zahtevajo sodno delitev, kar pa je spet dolgotrajno. Delitev se tudi izvede po pravu in se pri tem ne upošteva interese posameznikov.

Dedovanje deležev v družbah

Ob tem bi prav posebej omenila dedovanje deležev v družbah. Tudi za deleže v družbah, kot za ostalo premoženje zapustnika velja, da na dediče preide v trenutku smrti zapustnika.

Pa vendarle v kolikor obstaja spor, kdo je dedič ali v kakšnem deležu, kateri od dedičev deduje, potem se lahko zgodi, da bo družba za časa razreševanja konfliktov med dediči, brez aktivnega družbenika. Če si zamislimo še situacijo, da je bil pokojni tudi direktor družbe, tako stanje popolnoma omrtvi in onemogoči delovanje družbe.

Pogovor – pot do razumevanja želja

Iz vsega zgoraj povedanega izhaja, da še kako drži ugotovitev mag. Sama Lubeja, da je najhujša napaka, ki jo naredijo vodje družine, da se o nasledstvu s preostalimi člani družine enostavno ne pogovarjajo.

Po mojem mnenju je v pogovorih o nasledstvu potrebno biti pogosto bolj kot na vsebino delitve pazljiv na način komunikacije. Predlagala bi, da se najprej ugotovi, kakšni so interesi vsakega posameznika, kako si potomci zamišljajo svoje življenje in šele nato skupaj poišče ustrezen način delitve.

Če si zamislimo šolski primer gospoda, ki ima eno pomarančo in jo želi razdeliti med dve hčeri. Pomarančo bi razdelil pravično na enaki polovici. Kljub temu bi bili obe hčeri nezadovoljni, saj si je ena želela sredico pomaranče, da bi iz nje naredila sok, druga pa lupino, da bi spekla kolač. S pogovorom in pravilnimi vprašanji, bi gospod lahko identificiral interese vsake od njiju in razdelil pomarančo drugače.

Da bi dosegli, da se premoženje še naprej uspešno upravlja in se izognili sporu med nasledniki, moramo pri delitvi slediti interesom naslednikov in pri tem ustrezno naslovili njihova čustva.

Vključitev nevtralne osebe

Ko so razmerja preveč kompleksna, ko so čustva preveč močna ali ko sami ne znamo identificirati interesov, je smiselno, da se v pogovore vključi tretja, nevtralna oseba, ki vodi postopek na strukturiran način in pozitivno vpliva na vprašanje delitve nasledstva in iskanje dogovora, ki bo ustrezen za vse.

V družinah, kjer je ohranitev odnosov bistveno bolj pomembna, kot pa da se premoženje deli skladno z zakonskimi pravili, je po mojem mnenju primerno, da se v pogovore vključi mediator. Mediacije lahko nudijo različni mediacijski centri, na primer Mediacijski center Odvetniške zbornice Slovenije, pa tudi t.i. family office, ki imajo še dodatna znanja s področja upravljanja premoženja.