Izumi, ustvarjeni v delovnem razmerju – nas zaradi tega lahko boli glava?

V Sloveniji je kar nekaj podjetij, ki imajo oddelke za raziskave in razvoj in v teh oddelkih se vsakodnevno ustvarjajo nove tehnične rešitve, ki se jih lahko zaščiti s patentom, če seveda izpolnjujejo zahteve za patentno varstvo. Patent imetniku daje možnost, da tretjim učinkovito prepove izkoriščanje tehnične rešitve, ki je z njim zavarovana, bodisi proizvodnjo bodisi prodajo. S tem praktično pridobi monopol na trgu, vse dokler je tak patent veljaven.

Varstvo, ki se za ustvaritev in razkritje izumov zagotavlja s podelitvijo patentov na podlagi patentnih sistemov, je za podjetje z lastnimi raziskavami in razvojem ključno. Vse tehnične rešitve, ki niso zaščitene s patentom in so razkrite javnosti, namreč postanejo javno dobro in jih lahko izkorišča vsakdo. Podjetje, ki se tega zaveda, tudi ve, da brez patentne zaščite ne more nadalje investirati v raziskave in razvoj ali pa je to vsaj bistveno težje. Tudi vrednost podjetja samega je bistveno večja, če dosledno skrbi za zaščito svojega intelektualnega dela. Res je sicer, da nekateri imetniki patentov tretjim dajejo na voljo svoje patente v duhu odprtokodnega gibanja, kot je to storil na primer Tesla Motors, vendar pa se zdi, da se imetnik patentov za tak korak odloči tam, kjer je trg še odprt. Kjer je trg že nasičen in konkurenca velika, pa je patentna zaščita še vedno zelo pomembna.

Pri ustvarjanju tehničnih rešitev ne smemo pozabiti na delavce, ki le-te ustvarijo v okviru svoje zaposlitve. O tem je v javnosti malo govora ali pa celo nič. Vprašanje pa je pomembno ne samo za delavce, pač pa tudi za delodajalce.

Pri nas področje izumov iz delovnega razmerja ureja Zakon o izumih iz delovnega razmerja iz leta 1995, ki je bil zadnjič spremenjen v letu 2007, govora pa je o izumih, ki izpolnjujejo zahteve za patentno varstvo. Zakon uvodoma določa postopek prevzema izuma od delavca oziroma delavcev, ki so ga ustvarili v okviru svoje zaposlitve. Na kratko, delodajalec ima tri mesece časa, da tak izum od delavcev prevzame ali pa ne. Če ga prevzame popolno, kar pomeni, da nanj preide tak izum v celoti, ga mora brez odlašanja prijaviti v Republiki Sloveniji za patent ali patent s skrajšanim trajanjem, kot ustrezna prijava pa se šteje tudi prijava za patent ali drugo ustrezno pravico industrijske lastnine, ki je bila vložena v tujini. V času do prijave mora delodajalec tak izum ohranjati v tajnosti, kar v praksi na primer pomeni, da mora posebej paziti in kot zaupne označiti vse risbe s tehnično rešitvijo, ki jih morebiti že v tem času pošlje potencialnemu kupcu. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko štelo, da je bil izum razkrit javnosti pred vložitvijo patentne prijave, s tem pa tak izum ne bi več izpolnjeval pogojev za patentno varstvo, t.j. izum ne bi bil več nov.

Če delodajalec zamudi trimesečni rok, v katerem mora delavcu sporočiti, ali izum prevzema ali ne, delavec lahko s takim izumom prosto razpolaga. V kolikor izum, ustvarjen v delovnem razmerju, ni bil pravilno prevzet s strani delodajalca, pa ga je delodajalec vseeno prijavil oziroma zaščitil s patentom na svoje ime, se tako lahko postavi vprašanje upravičenosti imetništva takega patenta s strani delodajalca, kar ima lahko neugodne posledice za podjetje, ki tak izum že trži. Poznavanje področja in urejenost le-tega znotraj podjetja sta tako za podjetje ključna že zgolj iz tega razloga.

Drugo pomembno vprašanje, ki ga urejuje Zakon o izumih iz delovnega razmerja, pa je vprašanje primerne nagrade, ki pri prevzemu izuma pripade delavcu. Zakon določa, da so za odmero le-te odločilni predvsem gospodarska uporabnost službenega izuma, naloge delavca pri delodajalcu in delež delodajalca pri ustvaritvi izuma, pri čemer pa je izračun primerne nagrade lahko prava umetnost. Imamo sicer Pravilnik o nagradah za izume iz delovnega razmerja, ki je bil sprejet leta 1997 na podlagi Zakona o izumih iz delovnega razmerja, vendar pa se zdi, da mora biti tisti, ki nagrado izračuna po tem pravilniku, pravi matematični genij, ki mora imeti za izračun pričakovanega dobička delodajalca še posebna znanja, s pomočjo katerih zna od le-tega odšteti vrednosti nalog delavca pri delodajalcu in delež delodajalca, ali pa mora biti vešč uporabe licenčne analogije. Malo upanja, da je vendarle mogoče določiti primerno nagrado, ostaja zaradi določila v pravilniku, da je lahko nagrada tudi v pavšalnem znesku, pri čemer pa pravilnik govori o dveh oziroma petih čistih plačah delavca, in je na delodajalcu, da se odloči, kaj naj bi pravzaprav čista plača bila, saj tega termina naša zakonodaja sicer ne pozna.

Zdi se torej, da je določitev primerne nagrade lahko dokaj trd oreh za delodajalca. Vendar pa problem ni nerešljiv, le delodajalec mora pripravi izračuna posvetiti posebno pozornost. Pri tem mora zlasti upoštevati realno vrednost izuma za podjetje in narediti kolikor je mogoče realne projekcije glede izkoriščanja tega izuma v prihodnosti. Zakon o izumih iz delovnega razmerja namreč določa tudi, da lahko tako delavec kot tudi delodajalec kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile.

Morda še beseda o patentni zaščiti. Ta trenutno za slovenska podjetja predstavlja pomemben strošek, saj mora imetnik evropskega patenta prevod le-tega ali pa prevod patentnih zahtevkov vložiti v vsaki državi članici Evropske patentne konvencije posebej ter tak patent tudi vzdrževati v vsaki državi posebej. Rešitev bo prinesel enotni patent z enotnim učinkom v vseh državah, ki so v ta sistem vstopile, t.j. 25 držav članic EU. Ta bo postopek podelitve in vzdrževanja patenta bistveno pocenil, patentna zaščita pa bo za slovenska podjetja postala dostopnejša.

Izumi iz delovnega razmerja in patentna zaščita sta tako še kako pomembni temi za podjetja z lastnimi raziskavami in razvojem, da lahko brez skrbi izkoriščajo bogato znanje, ki jim prinaša konkurenčno prednost. Nenazadnje pa – le uspešno podjetje in zadovoljen ter primerno nagrajen delavec lahko z roko v roki korakata v (še) boljši jutri.