24.7.2017
SPORI
> Preprečevanje in reševanje sporov

Priprave na glavno obravnavo in glavna obravnava po noveli ZPP-E

Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), ki se začne uporabljati 14. 9. 2017, je prinesla nekaj opaznejših sprememb v fazah glavne obravnave in priprav nanjo.

Priprave na glavno obravnavo

Omejitve v zvezi s pripravljalnimi vlogami

Za odvetnike bo zanimiva in gotovo še predmet številnih debat nova omejitev, po kateri sme stranka med pripravami na glavno obravnavo brez poziva sodišča vložiti največ dve pripravljalni vlogi. To lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer se vloga ne upošteva. Smisel omejitve števila vlog je v tem, da se sodišču da možnost, da že v zgodnejši fazi postopka, ko je v spisu manj vlog, lažje načrtuje nadaljnji potek postopka ter dovolj zgodaj usmeri stranke in celoten dokazni postopek v bistvo spora.

Nova omejitev odpira številna vprašanja, kot npr.: kaj se sploh šteje za pripravljalno vlogo? Ali omejitev na dve pripravljalni vlogi velja do konca priprav na glavno obravnavo (torej do razpisa prvega naroka za glavno obravnavo) ali le do pripravljalnega naroka? Kako preprečiti taktiziranje strank pri vlaganju pripravljalnih vlog tik pred iztekom zakonsko določenega roka?

Sodišče bo lahko po novem – sicer le v gospodarskih sporih – strankam odredilo tudi omejitev obsega vloge. Zanimivo bo videti, ali in kako bodo sodišča to možnost uporabljala. Da bi se uporabljala brez tveganja za nedopustne posege v pravico strank do izjave, bo sodišče moralo zadevo zelo natančno proučiti in pravilno oceniti stopnjo njene zapletenosti.

Pripravljalni narok

Novela ZPP-E ponovno uvaja pripravljalni narok (v prvih predlogih novele še neobvezen), hkrati pa ukinja poravnalni narok. Sodišče mora pripravljalni narok razpisati tako, da od prejema vabila nanj preteče vsaj 30 dni. Razpiše ga lahko kadarkoli po prejemu odgovora na tožbo.

Pripravljalni narok bo namenjen odprtemu razpravljanju sodišča s strankami o pravnih in dejanskih vidikih spora (poudarjena odprtost sojenja), dopolnjevanju trditev in pravnih naziranj ter predlaganju dodatnih dokazov, poravnalnim prizadevanjem, odločanju o procesnih ugovorih in, kar je verjetno najpomembneje, bolj strukturiranemu nadaljnjemu načrtovanju aktivnosti v postopku (izdelava programa vodenja postopka).

Sodišče ima možnost, da po pripravljalnem naroku takoj začne glavno obravnavo, če se stranki s tem strinjata. Enako možnost ima sodišče tudi neodvisno od volje strank, če vabilo na pripravljalni narok vroči hkrati z vabilom na glavno obravnavo. Glede na dosedanjo prakso, po kateri so sodišča vabila stranke hkrati na poravnalni narok in na prvi narok za glavno obravnavo, bo zanimivo videti, koliko bodo sodišča uporabljala to možnost, ki zlasti v bolj zapletenih sporih pomeni nevarnost za zmanjšanje pomena in prednosti ločenega pripravljalnega naroka.

Na zahtevo sodišča se mora stranka pripravljalnega naroka udeležiti osebno in osebno odgovarjati na vprašanja sodišča. Če je to še nekako smiselno za fizične osebe ali manjše pravne osebe, pri katerih je zakoniti zastopnik seznanjen z vsemi vidiki spora, pa si uresničevanja takšne zahteve ni mogoče predstavljati v primeru večje pravne osebe, kjer morda zakoniti zastopnik o dejanskih vidikih spora iz lastnih zaznav ne ve ničesar.

Sankcija neprihoda stranke na pripravljalni narok je huda: izguba pravice zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Čeprav to iz besedila zakona nedvoumno ne izhaja, se ta sankcija ne bi smela uporabiti v primeru, ko na narok ne pride stranka osebno, temveč le njen pooblaščenec.

Program vodenja postopka

Ključna aktivnost, ki bi pripravljalnemu naroku lahko dajala dodano vrednost, je priprava programa vodenja postopka, ki ga mora izdelati sodnik posameznik oz. predsednik senata. Izdelava programa je obvezna, čeprav zakon ne predvideva posledic za primer, ko se ga ne izdela. Program se bo verjetno zapisal v zapisnik pripravljalnega naroka.

Program vodenja postopka bo izdelan po razpravi s strankama, kar pomeni, da bomo odvetniki imeli ne le možnost, temveč tudi dolžnost vnaprejšnjega razmisleka o posameznih vprašanjih, ki se tičejo poteka in organizacije postopka. Zakon sodišču pri oblikovanju vsebine in obsega programa vodenja postopka omogoča precejšnjo fleksibilnost, upoštevaje zapletenost zadeve glede pravnih ali dejanskih vprašanj.

ZPP-E določa minimalne obvezne sestavine programa vodenja postopka, med katerimi je verjetno najbolj zanimiva obveznost sodišča, da razkrije pravno podlago, ki jo šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku glede na podane navedbe strank. To bo od sodnikov zahtevalo dobro poznavanje zadeve in pravno analizo že v zgodnji fazi postopka. Gre za enega pomembnejših ukrepov racionalizacije postopka, saj bosta stranki po eni strani zaradi tega svojo argumentacijo in dokazovanje lahko bolj ciljno usmerili, po drugi strani pa se bo s tem preprečevalo sodbe presenečenja in njihovo razveljavljanje zaradi postopkovnih kršitev. Če bo sodišče med postopkom svoje pravno naziranje spremenilo, pa bo predsednik senata temu primerno lahko spremenil tudi program vodenja postopka. Nanj namreč predsednik senata ni vezan in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni.

Med obveznimi sestavinami programa vodenja postopka je ZPP-E predvidel le še dokazni sklep glede dokazov, ki sta jih stranki že predlagali, in – če je to mogoče – število ali datume narokov za glavno obravnavo, na katerih bo sodišče izvajalo dokaze. Dejansko sodišču pri odločitvi, ali bo vnaprej določilo datume narokov, ostaja precej manevrskega prostora, tako da je odgovor na vprašanje, ali bo določba v tem delu v praksi zaživela, odvisen povsem od sodišč.

Predlagatelj ni sledil predlogu, da bi se med obvezne sestavine programa vodenja postopka vnesla še navedba dejstev, ki jih sodišče glede na podane navedbe strank šteje za pravno pomembna, in stališča sodišča o tem, katera stranka nosi dokazno breme glede dokazovanja posameznih dejstev. Prav tako predlagatelj med sestavine programa ni uvrstil določitve števila pripravljalnih vlog, ki jih stranki smeta vložiti do prvega naroka za glavno obravnavo ali po njem, in rokov za vložitev teh vlog. To pa ne pomeni, da sodišče teh elementov v program vodenja postopka ne bi smelo vključiti.

V okviru programa vodenja postopka, lahko pa tudi sicer na pripravljalnem naroku, bodo sodišče in stranke lahko uredili še mnoga druga postopkovna in organizacijska vprašanja, ki so vezana na primer na soglasje strank za odločitev brez glavne obravnave, morebitne omejitve obsega vlog, označevanje prilog, pisne izjave prič, izbiro in naloge izvedencev, uporabo videokonferenc, uporabo tehnologije na obravnavi, način komunikacije sodišča in strank, neposredno vročanje, dolžino zaključnih besed itd.

Glavna obravnava

Faza glavne obravnave večjih sprememb ni doživela. Med opaznejšimi velja najprej omeniti to, da se prekluzija po novem razširja tudi na nekatera obrambna procesna dejanja tožene stranke, in sicer na uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja. Pri ugovoru zastaranja tako ne zadošča več, da se dejstva, ki so podlaga ugovoru, navedejo pravočasno, sam ugovor pa poda po prvem naroku za glavno obravnavo.

Prekluzija je po novem skladno s sodno prakso tudi formalno omiljena, tako da lahko sodišče prepozno navedena dejstva in predložene dokaze vendarle dopusti, če oceni, da to ne bi zavleklo reševanja spora.

Manjša sprememba je ta, da se najkrajši rok, ki ga sme postaviti sodišče za vložitev pripravljalne vloge, z osmih dni podaljšuje na 15 dni, le v posebnih okoliščinah je ta rok lahko krajši, vendar ne krajši od osmih dni.

Za odvetnike posebej zanimiva novost bi lahko bila možnost zaključne besede. Ko senat meni, da je zadeva zrela za odločitev, predsednik senata po novem strankam mora dati možnost podaje zaključnih besed in to ni (več) odvisno od volje sodnika. Zaključna beseda je namenjena zlasti strankini lastni oceni izvedenih dokazov in razložitvi sklepov o odločilnih dejstvih, lahko pa tudi razlagi materialnega prava. Beseda stranke se sme omejiti na določen čas. O tovrstnih omejitvah se je smiselno dogovoriti vnaprej, po možnosti že na pripravljalnem naroku ali pa ob razpisu zadnjega naroka. Zaključna beseda bo lahko – če bo kakovostno pripravljena in prepričljiva – sodišču v pomoč pri dokazni oceni in bo lahko prevesila tehtnico v korist ene ali druge stranke.

V gospodarskih sporih je novost še ta, da sodišče brez razpisa naroka o zadevi ne more odločiti, če stranka zahteva izvedbo naroka. Poleg tega sme sodišče v gospodarskih sporih strankam omejiti čas za ustno podajanje navedb na naroku.

(ta prispevek je spremenjena in skrajšana različica prispevka, ki je bil objavljen v reviji Odvetnik, št. 3 (81), poletje 2017)