"I think there is a world market for maybe five computers."
V času, ko ima vsak od nas v žepu računalnik (pravimo mu sicer telefon, vendar takoj povemo, da je pameten), ki po procesorski moči presega superračunalnike iz le nekaj desetletij nazaj, se zdi citat skoraj neverjeten. Izustil ga je človek, ki je IBM postavil iz niča in katerega sin ga je kasneje na krilih računalnikov zgradil v globalno velesilo, katere finančni viri presegajo proračun marsikatere države. Watson pri tej navidezni tehnološki kratkovidnosti ni osamljen; Bill Gates, ki je s proizvodnjo in prodajo softvera postal uradno najbogatejši človek na svetu, je podobno nekaj desetletij za Watsonom izjavil, da bi »moralo biti 640k spomina dovolj za vsakogar«.
Watson in Gates sta oba veljala za vizionarja na svojem področju; iz citatov je zato moč sklepati, da je celo za ljudi, ki so pionirji svojih tehnoloških področij, izjemno težko predvidevati bliskovit razvoj teh istih področij.
Zato se zdi, da ni več varno napovedovati, kot je dolgo veljalo, da računalniki še lep čas ne bodo zmogli opravljati določenih nalog, ki veljajo za bolj »človeške«. Pravo je eno izmed teh področij; če se je zdelo bržkone neizogibno ali samoumevno, da bodo roboti nadomestili zaposlene v McDonald’su, pa pravniki zase tradicionalno mislimo, da je naš poklic tako nerazdružljivo povezan z družboslovnimi lastnostmi sveta, v katerem živimo, da nek računalnik nikoli ne bi zmogel osvojiti tistega dela pravnega sklepanja, ki je odvisen od vrednostne sodbe, torej ocene, ali na primer neka besedna zveza pomeni žalitev ali ne. Vprašanje ali je nekaj žalitev, ni »mehansko«, je vrednostno, odvisno od konteksta in konkretne situacije, od namena, od trenutnega stanja duha družbe. Je človeško vprašanje, in enako velja oziroma naj bi veljalo za malodane vsako pravno vprašanje.
Vendar, izrazito »človeška« sta tudi na primer poker in go. Prvi je odvisen od ocenjevanja človeških reakcij, drugi pa od vizualne percepcije igralne površine, ki je, za razliko od šaha (kjer gre za kombinatoriko, ki se tradicionalno bolj poda računalnikom), do pred kratim veljala za izrazito človeško domeno.
Nadaljnja težava naj bi bila gola količina kombinacij, ki jih pravni red projicira na družbeno realnost. Boštjan M. Zupančič, slovenska pravniška legenda, je na primer nekoč zapisal: »Če tako izračunamo število možnih kombinacij med omenjenimi 300 členi, in če pri tem po konservativni oceni vzamemo, da vsak člen KZ [Kazenskega Zakonika] predstavlja enoten pojem (kar sploh ne drži) in če se dalje omejimo samo na kombinacije 2,3 4 in petih določb, dobimo reci in piši 50 miljard kombinacij« [1].
50 miljard se morda sliši veliko; vendar, leta 1985 ko je BMZ članek objavil, je bila cena računalnika, ki je zmogel en gigaFLOPS (miljarda izračunov na sekundo) okrog 42 miljonov dolarjev (preračunano na inflacijo do leta 2013); leta 2015, torej pred dvema letoma, je bila ta cena 8 dolarskih centov. Milijarde so domena računalnikov, računalniki pa so poceni. V žepih nosimo računalnike, ki so po zmogljivostih daleč nad tistimi, ki so človeka ponesli na luno.
Zdravnikom se že dogaja, da jih računalniki presegajo. Tudi pravnikom se bo. Vprašanje je samo, ali bomo tega konja znali vpreči, ali pa nas bo poteptal (ali v najboljšem primeru samo zdrvel mimo nas v daljavo).
Zato se v odvetniški pisarni Jadek&Pensa aktivno ukvarjamo z digitalizacijo pravnih procesov. Napravili smo prve korake k računalniški avtomatizaciji določenih procesov pravne analize. Združujemo znanja s področja informacijskih tehnologij, zlasti programiranja, s pravnim znanjem (obojega imamo veliko) in se pomikamo v smer, ki strankam omogoča vrhunsko pravno storitev po bistveno nižji ceni. Danes so naši koraki majhni in negotovi. Jutri bodo večji in odločnejši. Pojutrišnjem pa bodo v celoti digitalni.
