17.2.2022
DEL
> Delovno pravo

Ali spada strah pred COVID-19 v kategorijo varstva pred diskriminacijo?

Po skoraj dveh letih večkratnih začasnih zaprtij poslovanja, dela od doma in raznih hibridnih ureditev delodajalci začnejo razmišljati, da je čas, da se pozabi na COVID-19 in da se vsi vrnemo nazaj v pisarne. Čeprav bodo nekateri delodajalci poskušali privabiti zaposlene nazaj s tem, da bodo naredili delovno okolje bolj dobrodošlo in vabljivo, je jasno, da COVID-19 med ljudmi ne diskriminira in da bo okužil vsakega gostitelja, ki ga bo uspel.

Različica Omicron se širi veliko hitreje kot prejšnje različice. Ni pa še jasno, ali je pri večini ljudi tudi blažja. Strah pred širjenjem virusa COVID-19 lahko nekaterim zaposlenim prepreči vrnitev na delovno mesto. Razlog je lahko v tem, da so sami visoko rizični ali pa skrbijo za sorodnika, ki je visoko rizičen. Čeprav Slovenska sodna praksa (še) ni na voljo, je malo verjetno, da bi ta strah sam po sebi zadostoval za utemeljen zahtevek zoper delodajalca na podlagi diskriminacije.

Nedavna odločitev britanskega delovnega sodišča v zadevi X proti Y (gre za anonimizirani stranki) je odličen vpogled v to, da strah delavke, da bi lahko zbolela za COVID-19 in da mora sprejeti ukrepe za zaščito sebe in drugih, ni pomenil prepričanja (varovanega pred diskriminacijo) in obravnava v zvezi z delavko na podlagi njenega prepričanja ni bila diskriminatorna.

Dejansko stanje

Po začetku drugega vala COVID-19 je imela tožnica kot delavka resničen zdravstveni in varnostni pomislek glede vrnitve na delovno mesto sredi pandemije COVID-19. Širjenje virusa je bilo v tem času v porastu in imela je resničen strah, da bi sama dobila virus in ga prenesla na svojega partnerja, pri katerem obstaja veliko tveganje, da bo zaradi COVID-19 resno zbolel.

Zato je tožnica 31. 6. 2020 sprejela odločitev, da se zaradi zdravja in varnosti ne bo vrnila na delovno mesto. Delodajalec ji je sporočil, da ji ne bo izplačal plače, in opozoril, da zanj ni sprejemljivo, da je delavka utemeljeno verjela, da bi vrnitev na delo njo ali njenega moža resno in neposredno ogrozila. Delodajalec je delavki zadržal plačo.

Delavka je nato vložila tožbo zaradi diskriminacije na podlagi njenega filozofskega prepričanja v zvezi s COVID-19 in nevarnostjo, ki jo ta predstavlja za javno zdravje. Delavka je menila, da je to njeno resnično prepričanje in da je to pomembno prepričanje ter predstavlja pomemben vidik človekovega življenja in vedenja.

Odločba delovnega sodišča

Delovno sodišče je tožbo zavrnilo. V svoji obrazložitvi je sodišče navedlo, da je sodna praksa izoblikovala pet meril za ugotavljanje, ali je določeno prepričanje zaščiteno z zakonom o enakosti (Employment Act 2010).

Prepričanje mora biti resnično

Ni bilo sporno, da je imela delavka resnično skrb ali strah, da bi lahko zbolela za COVID-19 in da mora sprejeti ukrepe za zaščito sebe in drugih.

To mora biti prepričanje in ne mnenje ali stališče, ki temelji na trenutnem stanju razpoložljivih informacij

Delovno sodišče je ugotovilo, da je bil ta strah odziv na grožnjo fizične poškodbe in potrebne ukrepe za zmanjšanje te grožnje. Poleg tega gre za splošno razširjeno mnenje sredi pandemije in edini način za zmanjšanje takšne grožnje je izolacija (v drugem valu cepljenje še ni bilo na voljo). Vendar takšen odziv ali mnenje ne izpolnjujeta merila prepričanja.

To mora biti prepričanje o pomembnem in bistvenem vidiku človeškega življenja in vedenja.

Strah pred škodo, ki jo povzroča COVID-19, je tehten in bistven ter je prav tako vidik človeškega življenja in vedenja. Čeprav je tak strah časovno omejen (npr. sredi pandemije), kljub temu vpliva na vsakdanje življenje in vedenje delavca. Vendar tak strah vseeno ne pomeni določenega prepričanja.

Dosegati mora določeno raven prepričljivosti, resnosti, povezanosti in pomembnosti.

Delovno sodišče je sprejelo, da je strah pred okužbo s COVID-19 razumljiv, da ga je mogoče razumeti, da izpolnjuje zahtevo po koheziji, resnosti, pomembnosti in prepričljivosti.

Prepričanje mora biti v demokratični družbi mora vredno spoštovanja, ne sme biti nezdružljivo s človekovim dostojanstvom in ne sme biti v nasprotju s temeljnimi pravicami drugih

Tožena stranka (delodajalec) temu merilu ni nasprotovala in delovno sodišče je sprejelo, da je bilo to merilo v konkretnem primeru izpolnjeno.

Delovno sodišče je ugotovilo, da dve od zgornjih petih meril nista bili izpolnjeni, zato je ugotovilo, da tožničino prepričanje o strahu pred okužbo s COVID-19 in potrebi po zaščiti sebe in drugih ne pomeni filozofskega prepričanja.

Nauk zgodbe

Gornji primer je dober prikaz, kako bodo lahko tudi slovenska sodišča na splošno pristopila k zahtevkom zaradi diskriminacije na podlagi strahu pred COVID-19. Pojasniti je treba, da standard, ki ga je izoblikovala sodna praksa, s katero je britansko delovno sodišče utemeljilo svojo odločitev, upošteva tudi člen 9 Evropske konvencije o človekovih pravicah, zato bi bila morebitna odločitev slovenskega sodišča v splošnem podobna. Trenutno pa podobne odločbe Slovenskega sodišča ali prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (informativni seznam zadev povezanih s COVID je na voljo tukaj) (še) ni.

Vendar je po naših izkušnjah boljši pristop, da se delodajalci najprej izognejo temu, da bi imeli nezadovoljne zaposlene. Zato običajno še naprej raje priporočamo:

  • zagotavljanje posodobljene ocene tveganja in praktičnih ukrepov za zmanjšanje tveganja COVID-19;
  • sprejetje in razlago v podjetju sprejetih politik, povezanih s COVID-19, da se zagotovi varno prakso, in
  • (če je mogoče) nadaljevanje zagotavljanja dela od doma ali hibridnih modelov in zadržanje “zadnji dan” vrnitve na delovno mesto.

Vsekakor ne pozabimo na priporočeni pristop in upoštevajmo vsa že vzpostavljena in razumna navodila, kot je nošenje mask, redno učinkovito umivanje rok, vzdrževanje socialne razdalje, zračenje delovnega mesta itd.

Imate kakšno vprašanje? Kliknite tukaj in se obrnite na nas.