Programska oprema kot storitev
Ponujanje računalniških programov oz. programske opreme kot storitev (ang. software as a service; SaaS) s pomočjo oblaka postaja prevladujoča poslovna praksa med največjimi ponudniki računalniških storitev, kot so Adobe, Microsoft, Google, Salesforce idr.
Običajno se za uporabo oblačnih storitev uporablja pogodba SaaS (ang. software as a service agreement), ki ima določene pravne specifike, na katere je treba biti pozoren.
Pri pogodbi SaaS gre za pogodbo, na podlagi katere ponudnik računalniških storitev uporabniku ponuja računalniške programe in vso pripadajočo računalniško infrastrukturo s pomočjo oblaka, običajno kar prek spletnega brskalnika. Prednost takega dostopa do računalniških programov je v tem, da uporabniku ni treba kupiti, upravljati in vzdrževati podrejene računalniške infrastrukture ter skrbeti za nadgradnje in delovanje računalniških programov. Pri računalniških storitvah, ki se zagotavljajo na podlagi pogodbe SaaS, gre običajno za standardizirane rešitve za končne uporabnike in ne za rešitve, prilagojene posameznemu uporabniku.
Glede na nivo pripadajoče računalniške infrastrukture, ki je zagotovljena s strani ponudnika v okviru ponujenih računalniških rešitev s pomočjo oblaka, poznamo več vrst takega ponujanja računalniških rešitev. Poleg SaaS, kjer ponudnik zagotavlja vse od strežniške infrastrukture do končnega računalniškega programa, poznamo še PaaS (platforma kot storitev, ang. platform as a service), kjer ponudnik zagotavlja strežniško infrastrukturo in operacijski sistem na njej brez končnega računalniškega programa in shranjevanja podatkov, za kar skrbi uporabnik sam, ter IaaS (infrastruktura kot storitev, ang. infrastructure as a service), kjer ponudnik zagotavlja zgolj strežniško infrastrukturo, operacijski sistem in končni računalniški program pa sta v domeni uporabnika.
Pravna opredelitev
Glavni pravni element pogodbe SaaS ali kakšne druge zgoraj opisane pogodbe je, da se uporabo računalniškega programa/infrastrukture uporabniku omogoči kot storitev in ne kot podelitev pravice do izkoriščanja računalniškega programa/infrastrukture na podlagi licenčne pogodbe. Torej ne gre za nakup licenc za uporabo računalniškega programa, ampak za naročilo računalniških storitev.
Licenčne pogodbe predstavljajo klasično pravno podlago, na osnovi katere uporabniki računalniških programov pridobijo ustrezne materialne avtorske pravice za uporabo teh računalniških programov. Obligacijski zakonik[1] ureja ključne elemente licenčne pogodbe. Dodaten pravni okvir zaščite računalniških programov pa predstavlja Direktiva o računalniških programih[2], ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZASP[3]. ZASP dodatno daje upravičenim uporabnikom računalniških programov pravico do reproduciranja, prevoda, prilagoditve, priredbe ali predelave, če je to potrebno zaradi uporabe računalniškega programa. Upravičeni uporabnik računalniškega programa lahko brez dovoljenja avtorja opazuje, proučuje ali testira delovanje programa, zato da dožene ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu programa, če to stori pri njegovem nalaganju, prikazovanju, izvajanju, prenašanju ali shranjevanju, do katerih je upravičen. Hkrati pa upravičeni uporabnik za reproduciranje kode ali prevod kodne oblike računalniškega programa ne potrebuje dovoljenje avtorja, če je to nujno za pridobitev informacij, potrebnih za doseganje interoperabilnosti neodvisno ustvarjenega računalniškega programa z drugimi programi ali strojno opremo. Posledično lahko upravičeni uporabniki računalniških programov v skrajnem primeru od razvijalca računalniškega programa zahtevajo izročitev izvorne kode računalniškega programa z namenom doseganja navedenih ciljev.
S sklenitvijo pogodbe SaaS pa zgornji pravni okvir obrnemo na glavo, saj pri pogodbi SaaS ne gre več za licenčno pogodbo, ampak za pogodbo o računalniških storitvah, za katero pridejo v poštev določila o podjemi pogodbi. S tem ponudnik rešitve SaaS ni zavezan izpolnjevati obveznosti dajalca licence (npr. odgovornost za uporabnost, obveznost dajanja navodil in obvestil) in uporabnik računalniške storitve ni zavezan izpolnjevati obveznosti pridobitelja licence (npr. glede izkoriščanja predmeta licence). Hkrati pa uporabniki računalniških storitev nimajo ključnih upravičenj, ki jih ZASP podeljuje upravičenim uporabnikom računalniških programov in na tej podlagi med drugim ne morejo zahtevati izvorne kode računalniškega programa.
Na drugi strani je pri pogodbi SaaS treba paziti na obveznosti, ki izhajajo iz podjemnega razmerja. Pri podjemni pogodbi je ključno, da je predmet pogodbe dokončanje posla (obligacija rezultata), kjer podjemnik prevzema vsa tveganja za uspešno dokončanje posla – v našem primeru delovanje računalniške storitve. Ponudnik računalniške rešitve ima dolžnost opozoriti na pomanjkljivosti pri naročilu oziroma drugih okoliščinah, ki so lahko pomembne za računalniške storitve (pojasnilna obveznost). Pri tem ponudnik računalniške storitve šteje za strokovnjaka na svojem področju, ki ima obveznost skrbeti za interese uporabnika storitve. To pomeni, da mora ponudnik računalniške storitve uporabnika opozoriti na kakšno specifično delovanje računalniškega programa oziroma obdelavo podatkov ali kakšno drugo okoliščino v zvezi z uporabo računalniškega programa, ki bi lahko imela vpliv na uporabnika. Na primer, če računalniški program obdeluje osebne podatke v nasprotju s predpisi, mora biti uporabnik o tem obveščen. Uporabnik, ki je laik, mora biti obveščen o posledicah, ki jih lahko ima zanj uporaba računalniške storitve. V nasprotnem primeru ponudnik računalniške storitve odgovarja za škodo, ki bi uporabniku nastala.
Računalniške storitve morajo biti zagotovljene po pravilih in standardih stroke za predmetno računalniško storitev. To pomeni, da so pri pogodbah SaaS še posebej pomembna določila pogodbe o ravni storitev (ang. service level agreement; SLA), kjer so urejeni ključni parametri zagotavljanja računalniške storitve, saj se z njo pogodbeni stranki dogovorita, kdaj se šteje, da je računalniška storitev zagotovljena v zadovoljivi obliki. S pogodbo o ravni storitev se določijo kriteriji, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je ponudnik računalniške storitve svojo obveznost iz pogodbe SaaS izpolnil v skladu z dogovorjeno zavezo in ima končni rezultat lastnosti, ki sta jih stranki določili s pogodbo. Na nek način s pogodbo o ravni storitev zapolnimo in konkretiziramo obveznost ponudnika računalniške storitve glede izvršitve storitve v skladu z dogovorom in pravili stroke. S tem pa se izognemo morebitnemu sporu strank o končnih lastnostih računalniške storitve. V primeru, da te lastnosti niso dogovorjene, mora imeti računalniška storitev običajne lastnosti, to so tiste, ki so v poslovnem prometu najpogostejše za storitve iste vrste in so v skladu s pravili stroke, kar pa bo težje izkazati.
Za uporabnika računalniških storitev je zlasti pomemben način obdelave podatkov in dostop do njih, saj v režimu SaaS ponudnik računalniške storitve v celoti nadzira obdelavo, shranjevanje in dostop do podatkov, ki se obdelujejo s storitvijo. Zato mora biti uporabnik računalniške storitve pozoren na način, kako se podatki obdelujejo in kdo vse ima dostop do njih. Če ti podatki uporabnika predstavljajo intelektualno lastnino, poslovno skrivnost ali osebne podatke, so ta določila še toliko bolj pomembna.
Ureditev materialnih avtorskih pravic je pri pogodbah SaaS nekoliko manj ključna kot pri licenčnih pogodbah, saj je pri pogodbi SaaS na uporabnika treba prenesti manj materialnih avtorskih pravic kot pri licenčni pogodbi, ker uporabnik za dostop do računalniških storitev potrebuje manj materialnih avtorskih pravic kot pri licenčni pogodbi, kjer je zlasti ključni pravica reproduciranja. Pri pogodbah SaaS uporabnik računalniškega programa ne namešča in na noben način ne upravlja, zato je zanj ključna zgolj gola pravica do uporabe računalniškega programa. V kolikor SaaS teh določil ne vsebuje, velja splošno pravilo, da so neizključno prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe (v našem primeru uporabe računalniških programov v oblaku) in za območje Slovenije.
Pogodbe SaaS so običajno sklenjene za določeno časovno obdobje, kjer se za uporabo računalniških storitev zaračunava mesečna oziroma letna naročnina (ang. subscription fee). Pri tem je treba paziti, katere vse storitve so zajete v določeno naročnino in zlasti na kakšen način se pogodba SaaS podaljšuje oziroma prekine. Načeloma je avtomatično podaljšanje pogodbe v skladu s slovenskim pravom veljavno, v kolikor je dogovorjeno in izpeljano na pravno veljaven način. Stranki se lahko dogovorita tudi glede posebnih odpovednih oziroma odstopnih upravičenj.
Pogodbene stranke morajo posvetiti pozornost določilom o jamstvih strank, saj morajo biti le-ta pri pogodbah SaaS prilagojena na predmetno zagotavljanje računalniških storitev. Ponudniki običajno jamčijo za ustreznost in delovanje storitev v skladu s pogoji iz pogodbe o ravni storitev, imetništvo ustreznih pravic intelektualne lastnine in v skrajnem primeru tudi za skladnost storitev z določenimi standardi ali regulacijo, na drugi strani pa uporabniki jamčijo za skladno uporabo storitev. Določila o omejitvi odgovornosti in morebitnih zahtevkih zaradi kršitev obveznosti morajo biti izpeljana iz pogodbenih obveznosti in jamstev strank, ki so pri pogodbah SaaS specifična.
Strnjen povzetek za ITjevce
Za vse bolj popularne računalniške storitve, ki se ponujajo s pomočjo oblakov, se uporabljajo pogodbe SaaS, ki imajo specifično pravno naravo in so v določenih segmentih ponudnikom takih rešitev v korist.
Če se razvijalec računalniškega programa le-tega odloči ponujati kot storitev preko oblaka, se s tem lahko izogne pravicam uporabnikov do poseganja v računalniški program za doseganje namenov in interoperabilnosti računalniškega programa. Zato ponudniku računalniških storitev ni treba izročiti izvorne kode računalniškega programa upravičenemu uporabniku.
Pri pogodbah SaaS pa morajo biti ponudniki računalniških storitev pozorni na to, da uporabnika v zadostni meri obvestijo o funkcionalnostih in delovanju računalniške storitve ter opozorijo na morebitne specifike in okoliščine, ki bi znale biti za uporabnika ključne. Vsebinsko najbolj pomemben del pogodbe SaaS so določila pogodbe o ravni storitev, s katerimi se ponudnik in uporabnik dogovorita o nivoju zagotovljenih storitev. Določila te pogodbe so pomembna tako za ugotavljanje pravilne izpolnitve pogodbe SaaS ter za morebitne kršitve jamstev in obveznosti ter posledične odgovornosti ponudnika storitev.
Glede na to, da ima v režimu SaaS ponudnik računalniške storitve popoln nadzor na delovanjem računalniškega programa in obdelavo ter shranjevanje podatkov, mora ponudnik uporabniku v prvi vrsti pojasniti takšno delovanje in od uporabnika prejeti ustrezno soglasje glede tega. Uporabnik pa mora paziti na način obdelave in dostopa do njegovih podatkov, ki se obdelujejo z računalniško storitvijo, zlasti če podatki predstavljajo intelektualno lastnino, poslovno skrivnost ali osebne podatke.
Za uporabo računalniškega programa na podlagi pogodbe SaaS mora uporabnik imeti vsaj najnujnejše materialne avtorske pravice. Prenos materialnih avtorskih pravic na uporabnika ne predstavlja ključnega predmeta pogodbe, kot to velja za licenčno pogodbo.
Avtomatično podaljševanje naročnine na računalniške storitve je dopustno in veljavno, če je dogovorjeno na ustrezen način. Stranki morata biti pozorni tudi na določila glede jamstev in odgovornosti, ki morajo biti prilagojena zagotavljanju računalniške storitve s pomočjo oblaka.
[1] Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, »OZ«).
[2] Direktiva 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov.
[3] Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07 s spremembami, »ZASP«).
