Kršitev opisanih (procesnih) obveznosti v okoliščinah prevzemov in združitev (mergers and acquisitions; M&A) se v konkurenčnem pravu, očitno po vzoru iz atletskih pravil, širše imenuje t. i. gun jumping. Posledice t. i. gun jumpinga pa so lahko precej bolj grenke za podjetja kot v atletiki. V Sloveniji (podobno tudi v drugih državah EU) so jim lahko izrečene globe do 10 % letnega prometa v skupini, ravnanja v nasprotju z obveznostjo mirovanja so tudi nična.
Zdi se, da so časi milega obravnavanja tovrstnih kršitev s strani organov za varstvo konkurence mimo, saj je Evropska komisija (pa tudi nekateri nacionalni organi za varstvo konkurence v EU) v zadnjih dveh letih uvedla kar nekaj postopkov ugotavljanja kršitev. Aprila letos je Evropska komisija nizozemskemu telekomunikacijskemu podjetju Altice izrekla tudi rekordno visoko kazen za tovrstne kršitve doslej – 124,5 milijona EUR.
Poglejmo si zato nekaj manj očitnih konkurenčnopravnih čeri in pasti, ki prežijo na podjetja v okoliščinah M&A.
Konkurenčnopravna tveganja lahko predstavljajo postopki integracije prevzetega podjetja v skupino novega lastnika, npr. tako podpornih funkcij (računovodstvo, IT) kot glavnih dejavnosti. Podjetja si običajno želijo čim prejšnjega izkoriščanja sinergij, vendar pa konkurenčno pravo v primeru priglasljivih koncentracij načeloma ne dovoljuje izvedbe integracije pred pridobitvijo soglasja organa za varstvo konkurence. Podjetja smejo pred takšnim soglasjem integracijo zgolj načrtovati, ne pa je implementirati. Že načrtovanje integracije pa običajno zahteva izmenjavo poslovno občutljivih oziroma strateških informacij (npr. o specifičnih maržah, stroških, kupcih, nameravanem ravnanju na trgu). Zato je nujno, da tudi načrtovanje integracije ter zanj potrebno razkritje strateških informacij poteka le v najmanjšem nujnem obsegu, ob upoštevanju pravil o zaupnosti ter, če sta podjetji konkurenta, prek t. i. clean teama (oseb, ki niso vpletene v strateške ali dnevne poslovne odločitve na trgih, kjer si podjetji konkurirata).
Naslednjo past lahko pomeni koordiniranje konkurenčnega ravnanja podjetij pred izvedbo oz. zaključkom transakcije. Ni neobičajno, da vodstvo prevzetega podjetja šteje prevzeto podjetje še pred zaključkom transakcije že kot del novega lastnika in zato zmanjša konkurenčne aktivnosti proti bodočemu lastniku, npr. preneha tekmovati proti njemu pri nekaterih kupcih ali nekaterih trgih, želi uskladiti cenovne nivoje, mu da na voljo neomejen dostop do izkazov, usklajuje marketinške akcije in ga obvešča o bodočih investicijah. Vse to je lahko tvegano za kršitev konkurenčnega prava.
Nenazadnje, nevarna za kršitev konkurenčnega prava so lahko tudi določila pogodbe o prenosu delnic / deležev, ki omejujejo ravnanje prevzetega podjetja med obdobjem od sklenitve pogodbe do zaključka transakcije. Če ta zapovedujejo prevzetemu podjetju, da do zaključka posluje kot običajno, v skladu z rednim poslovanjem podjetja, ali da prevzeto podjetje ravnanja izven običajnega poslovanja izvede po predhodnem soglasju kupca, in so nujna za ohranitev vrednosti kupčeve naložbe v prevzeto podjetje, je to načeloma dopustno. Vendar pa je npr. v zadevi Altice Evropska komisija štela, da je bil vrednostni prag pogodb, za sklenitev katerih je moral PT Portugal (prevzeto podjetje) prositi za soglasje Altice (kupca), tako nizek, da je zajel nesorazmerno veliko število komercialnih pogodb prevzetega podjetja. Evropska komisija je na podlagi tega štela, da je Altice še pred zaključkom transakcije lahko izvajal nadzor nad dnevnim poslovanjem tarče, kar pa ni bilo dopustno.
Povsem mogoče je, da bo glede na trende v EU področje gun jumpinga kmalu fokus tudi slovenskega AVK, sploh glede na val M&A transakcij v zadnjih letih v Sloveniji in s tem velikim številom presoj koncentracij pred AVK. Podjetja, pri nakupih deležev v podjetjih oziroma pri spremembah večinskih lastnikov torej previdno in vsekakor s posluhom na štartni strel – soglasje AVK h koncentraciji in zaključek transakcije.