Izključeni manjšinski delničarji in usoda prvega pingvina
Ko se pingvini namenijo skočiti v vodo, v kateri bi lahko bili plenilci, eden vedno skoči prvi... da bi drugi lahko varno poskakali za njim.
Tako kot v življenju nasploh so tudi v pravu primeri, ko je za dosego določenega cilja potreben “prvi pingvin”. Nekdo, ki je za razliko od drugih pripravljen prevzeti pobudo in tveganje, da bi on in drugi od tega imeli neko korist.
Eden takih primerov v pravu je sodni postopek določitve primerne denarne odpravnine manjšinskim delničarjem, ki jih je pred tem glavni delničar (tisti z vsaj 90 % deležem v osnovnem kapitalu) enostransko, v zameno za določeno denarno odpravnino, izključil (iztisnil) iz delniške družbe. Tak postopek se začne na pravočasen predlog vsaj enega izmed izključenih delničarjev, ki meni, da denarna odpravnina za prisilno odvzete delnice ni bila primerna. Ostalim, pasivnim izključenim delničarjem, sodišče v postopku postavi skupnega zastopnika. Ker sodna odločba o določitvi primerne denarne odpravnine učinkuje tudi zanje, predlagateljev uspeh pomeni tudi uspeh vseh izključenih delničarjev.
Izključeni delničar, ki se prvi poda v omenjeni postopek, skoči v neprijazne vode. Gre za enega izmed najzahtevnejših sodnih postopkov (to je uvidel že zakonodajalec, ki je v primerjavi z gospodarskimi spori predpisal enkrat daljši rok za pritožbo in za odgovor nanjo). Dotika se ne le tem s področja prava, temveč tudi s področja vrednotenja podjetij, računovodstva, financ in revizije. Za običajnega izključenega delničarja, ki praviloma nima potrebnih znanj z vseh teh področij ter je povečini ekonomsko in informacijsko šibkejša stranka, je tak postopek huda obremenitev, rezultat pa je nepredvidljiv.
Omenjeni postopek predstavlja tveganje tudi za glavnega delničarja, saj ima lahko neuspeh zanj občutne finančne posledice. Glavni delničar lahko to tveganje obvladuje zlasti tako, da poskuša ponujeno denarno odpravnino osnovati na kakovostno izdelani oceni vrednosti ciljne družbe, ki ne bo puščala možnosti za izpodbijanje. Ocena mora biti dovolj izčrpna, pregledna, razumljiva, prepričljiva, logična in dosledna. Uporabljene predpostavke izračunov in vhodni podatki morajo biti objektivno preverljivi. Bolj kot je cenitev kakovostna, manj je možnosti, da bodo iztisnjeni delničarji sprožili sodni postopek, še manj pa, da bodo v njem uspeli. Te možnosti lahko še dodatno zmanjša pregled s strani pravnega strokovnjaka, ki ima izkušnje s tovrstnimi sodnimi postopki. Dodatno varovalko predstavlja zakonsko predpisani pregled primernosti ponujene denarne odpravnine s strani sodno imenovanega revizorja.
Precej očitno je, da je v tovrstnih postopkih iztisnjenim delničarjem, ki želijo denarno doplačilo, letvica za uspeh postavljena zelo visoko. Tako je tudi prav, saj postopek določitve primerne denarne odpravnine ni in ne sme biti loterija. Da bi predlagatelj uspel, mora zato predložiti jasne, tehtne in prepričljive strokovne argumente. Za te se bo običajno moral obrniti na odvetnika, včasih pa bo moral vključiti tudi ocenjevalca vrednosti podjetij. Vse to zanj predstavlja omembe vredno stroškovno breme. Od ostalih, pasivnih delničarjev, ni pričakovati, da bi to breme prostovoljno delili z njim.
Tudi sicer bo v postopku predlagatelj bolj ali manj osamljen. Četudi sodišče ostalim izključenim delničarjem postavi skupnega zastopnika (iz vrst odvetnikov, notarjev ali revizorjev), od njega ne gre pričakovati aktivnejše ali celo vodilne vloge. To pa zlasti iz dveh razlogov: ker zastopa pasivne delničarje in ker, na žalost, sodišča skupnim zastopnikom za njihovo delo priznavajo (pre)nizke nagrade, kar jih odvrača od večjega angažiranja.
Biti v teh postopkih predlagatelj ali “prvi pingvin” tako že v teoriji terja kar nekaj poguma, drznosti in nenazadnje zaupanja v sodni sistem. Kako pa je v praksi?
Naj vam predstavim zgodbo gospoda, ki je bil skupaj z mnogimi drugimi manjšinskimi delničarji izključen iz neke delniške družbe. Edini se je podal v boj in sprožil postopek določitve primerne denarne odpravnine. V postopku je najprej, po večletnem boju vse do Vrhovnega sodišča RS, dosegel, da je sodišče – v nasprotju s svojimi prejšnjimi stališči in mnenji uglednih profesorjev – začelo razlagati zakon skladno s pravom EU in sploh dopustilo vsebinsko obravnavo njegovega predloga. Nato je po osmih (!) letih uspel prepričati sodišče, da primerna denarna odpravnina znaša skoraj 60 % več od tiste, ki je bila ponujena iztisnjenim delničarjem. Skupno je tako iztisnjenim delničarjem “prislužil” skoraj 1,5 milijona EUR doplačila za odvzete delnice.
Do tu vse bolj ali manj lepo in prav, če ne bi sodišče odločilo, da taisti gospod kljub takemu rezultatu ni upravičen do povrnitve stroškov svojega odvetnika. In to kljub temu, da po zakonu sodišče lahko glavnemu delničarju naloži povrnitev stroškov, če je bilo v postopku ugotovljeno bistveno odstopanje od nadomestila, ki ga je ponudil glavni delničar. Mimogrede, v nekem drugem primeru je sodišče odločilo, da 96,43 % predstavlja bistveno odstopanje. Zadeva je trenutno v rokah Ustavnega sodišča RS.
Da bi bila mera polna, mora omenjeni gospod mirno gledati, kako bodo pasivni izključeni delničarji poželi le koristi od uspeha, ki jim ga je izposloval s svojo odločnostjo, pogumom, vztrajnostjo, potrpežljivostjo in nenazadnje finančnimi sredstvi, medtem ko bo stroške trpel le on sam. Kdo bi si mislil, a naša pravna ureditev ne predvideva, da bi se stroški predlagatelja v primeru uspeha sorazmerno porazdelili med vse iztisnjene delničarje.
Nazoren primer nenaklonjenosti slovenskega (pravnega) okolja tistim, ki so se pripravljeni izpostaviti in tvegati. Bodo sodišča in nenazadnje zakonodajalec spoznali, da s tem jemljejo prepotrebni pogum manjšinskim delničarjem, ki bodo morebiti oškodovani v primeru katere od prihodnjih iztisnitev?
