13.6.2017
TMT
> Informacijska tehnologija, mediji in elektronske komunikacije

Facebook, Viber, YouTube, Netflix … – kmalu predmet strožje regulacije

Od zadnjih sprememb evropskega regulativnega okvira s področja elektronskih komunikacij iz leta 2009 so se načini, na katere uporabniki dostopamo do elektronskih komunikacijskih storitev in avdiovizualnih vsebin, močno spremenili. Temu z najnovejšimi predlogi sprememb regulativnega okvira poskuša slediti tudi Evropska komisija.

Minili so časi, ko smo za medsebojno komuniciranje na daljavo uporabljali le javno dostopne telefonske storitve (bodisi fiksne bodisi mobilne) in storitve kratkega sporočanja (SMS), ki jih ponujajo tradicionalni telekomunikacijski operaterji. Prav tako so za nami časi, ko smo avdiovizualne vsebine (filme, oddaje, prenose športnih dogodkov, nadaljevanke, nanizanke itd.) spremljali v glavnem prek klasične televizije, katere dostopnost zagotavljajo kabelski, satelitski in drugi operaterji.

Široka dostopnost interneta (zlasti prek mobilnih omrežij), vedno večje prenosne zmogljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij ter vse pogostejša in intenzivnejša povezljivost naprav z internetom so omogočili razmah novih spletnih storitev, ki vedno bolj konkurirajo omenjenim tradicionalnim storitvam ali jih dopolnjujejo. Govorimo o t.i. OTT (angl. over-the-top) storitvah, ki jih dandanes ponujajo nekatera izmed najbolj prodornih podjetij v panogi informacijsko-komunikacijskih tehnologij in tudi sicer.

Kaj sploh so OTT storitve? Če pri tradicionalnih, t.i. upravljanih storitvah (angl. managed services), kot sta npr. telefonija in linearna televizija, velja, da ponudnik storitev izvršuje znaten nadzor nad fiksnim ali mobilnim dostopovnim omrežjem, ki ga uporablja za ponujanje storitve, je za OTT storitve značilno, da gre za spletne storitve, ki jih ponudnik storitev praviloma ne zagotavlja prek lastnih komunikacijskih omrežij ali s pomočjo najema omrežnih zmogljivosti pri operaterjih javnih komunikacijskih omrežij, temveč z uporabo infrastrukture interneta na način, da so storitve dostopne vsakomur, ki ima dostop do interneta. OTT storitve se torej praviloma zagotavljajo brez vključenosti operaterja omrežja, ki bi nadziral zagotavljanje storitev oz. razširjanje vsebin.

OTT storitve se raztezajo na različna področja (sektorje). Tako kot so denimo vlogo tradicionalnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev začeli intenzivno prevzemati ponudniki storitev internetne telefonije in stalnega sporočanja (npr. Skype, Viber, WhatsApp), so vlogo ponudnikov avdiovizualnih vsebin v opazni meri prevzeli ponudniki spletnih video platform (npr. YouTube, Netflix). Pri vseh teh storitvah gre za OTT storitve v zgoraj opisanem smislu. Med OTT storitve sicer prištevamo še številne druge spletne storitve, npr. storitve pretočne glasbe (npr. Spotify, Deezer, iTunes, Pandora), storitve hrambe in izmenjave podatkov v oblaku (npr. Dropbox, iCloud), storitve družabnih omrežij (Facebook, Google+, LinkedIn) itd.

Vse večja prisotnost OTT storitev na trgu je odprla vrsto zanimivih pravnih vprašanj. Eno ključnih je, ali sploh oziroma v kolikšni meri za ponudnike teh storitev na eni strani in ponudnike primerljivih tradicionalnih storitev na drugi strani izenačiti pogoje nastopanja na trgu.

Ponujanje tradicionalnih storitev (npr. javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev in avdiovizualnih medijskih storitev) je po eni strani podvrženo t.i. horizontalni pravni ureditvi, ki velja za vse storitve (ne glede na njihovo naravo, torej tudi za OTT storitve), poleg tega pa še sektorski (vertikalni) pravni ureditvi, ki ponudnikom teh storitev nalaga določene dodatne obveznosti in omejitve. Tako je npr. ponujanje javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev podvrženo še vertikalni ureditvi s področja elektronskih komunikacij (na nacionalni ravni je to Zakon o elektronskih komunikacijah), ponujanje avdiovizualnih medijskih storitev (AVMS) pa posebni ureditvi po posebni direktivi in na njeni podlagi sprejemu zakonu o AVMS.

Ponujanje OTT storitev, na drugi strani, doslej praviloma ni zapadlo pod posebna sektorska pravila, temveč je zgolj predmet horizontalnega pravnega urejanja. Posledica odsotnosti sektorske (vertikalne) regulacije za OTT storitve je, da so tradicionalni ponudniki v določenih pogledih pri ponujanju navidez podobnih storitev podvrženi strožji pravni ureditvi kot ponudniki OTT storitev. Tu pa je srž problema: če tradicionalni ponudniki in ponudniki OTT storitev ponujajo podobne storitve, bi bilo seveda pričakovati, da bo podobna tudi z njimi povezana pravna ureditev, da bi se s tem zagotovila enakopravnost možnosti nastopanja na trgu (level playing field) in poštena konkurenca med ponudniki.

Debate o tem, ali in v kolikšni meri pravno urejati OTT storitve ter na kakšen način zagotavljati enakopravne pogoje nastopanja na trgu, potekajo že več let. Rešitve, ki bi zagotovile enakopravno obravnavo tradicionalnih ponudnikov storitev in ponudnikov OTT storitev, gredo lahko v dveh smereh. Prva možnost je, da se sektorska regulacija razširi tudi na OTT storitve, tako da se poskuša tam, kjer se regulacija veže na določeno pravno opredelitev storitev, te storitve opredeliti na način, ki odseva pogled uporabnika na to, kaj je medsebojno zamenljivo in kaj ne. Druga možnost je, da se tam, kjer je regulacija tradicionalnih ponudnikov storitev strožja, razmisli o rahljanju te regulacije in večjem zanašanju na horizontalna pravila, ki se ne omejujejo na določen sektor (npr. pravila o varstvu potrošnikov, o varstvu osebnih podatkov, o elektronskem poslovanju na trgu).

Zaenkrat ponujanje OTT storitev na ravni EU in v Sloveniji še ni bilo deležno posebne pravne ureditve. Evropska komisija je v svoji strategiji za enotni digitalni trg za Evropo identificirala problem različnih ravni pravnega urejanja medsebojno primerljivih storitev in potrebo po pregledu telekomunikacijskih pravil z vidika zagotavljanja enakih konkurenčnih pogojev za udeležence na trgu, ki zagotavljajo konkurenčne storitve. V strategiji je Komisija prav tako nakazala potrebo po preučitvi sistema pravil, ki se nanašajo na avdiovizualne vsebine, saj ta določenih novih spletnih storitev, dostopnih na zahtevo, ne zajema.

Na podlagi omenjenih strateških usmeritev je Komisija že oblikovala dva predloga sprememb obstoječih direktiv s področja elektronskih komunikacij in AVMS. Predlog Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah z dne 14. 9. 2016 širi pojem elektronske komunikacijske storitve, tako da bo predvidoma po novem poleg tradicionalnih zajel tudi OTT komunikacijske storitve in jih na ta način podvrgel enaki regulaciji kot tradicionalne storitve. Predlog spremembe AVMS direktive z dne 25. 5. 2016 pa predvideva, da bi se regulacija AVMS storitev v omejenem obsegu razširila tudi na platforme za izmenjavo videov.

Dogajanje v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa budno spremljamo in bomo o njem v prihodnje še podrobneje poročali.