Generativna umetna inteligenca v zadnjih letih odpira nova pravna vprašanja v odnosu med razvojem tehnologije in avtorskim pravom. Sistemi, ki lahko ustvarjajo besedila, slike, glasbo ali programsko kodo, temeljijo na obsežnih učnih podatkih in kompleksnih modelih strojnega učenja. Takšni sistemi pa hkrati postavljajo temeljna vprašanja o tem, kako se tradicionalni koncepti avtorskega prava uporabljajo v digitalnem okolju, kjer vsebino pogosto generirajo algoritmi.
V ospredju je predvsem vprašanje, ali in v kolikšni meri generativna umetna inteligenca posega v pravice imetnikov avtorskih pravic ter kakšna je vloga človekovega ustvarjalnega prispevka pri vsebinah, ki nastajajo s pomočjo teh tehnologij.
Temeljni koncepti avtorskega prava v kontekstu AI
Avtorsko pravo tradicionalno varuje avtorsko delo kot izvirno izrazno obliko, ki odraža avtorjevo lastno intelektualno stvaritev. Ključno merilo je torej ustvarjalni prispevek človeka. Pri vsebinah, ustvarjenih s pomočjo umetne inteligence, se zato zastavlja vprašanje, ali v končnem rezultatu še vedno prevladuje človeški ustvarjalni vpliv ali pa odločilne estetske in ustvarjalne odločitve sprejme sistem.
Med ključne pravice imetnikov avtorskih pravic sodita pravica reproduciranja ter pravica dajanja dela na voljo javnosti, ki sta v digitalnem okolju posebej pomembni. Generativni modeli namreč za svoje delovanje pogosto uporabljajo velike količine podatkov, ki lahko vključujejo tudi avtorskopravno varovana dela.
V tem kontekstu je pomemben tudi institut besedilnega in podatkovnega rudarjenja (ang. text and data mining – TDM), ki omogoča avtomatizirano analizo velikih količin besedil in podatkov. Evropsko pravo v določenih primerih dopušča reprodukcije za namen TDM, če obstaja zakonit dostop do vsebin in če imetnik pravic ni izrecno rezerviral svojih pravic (t. i. opt-out mehanizem).
Od učnih podatkov do generiranega rezultata
Pri generativni umetni inteligenci se pravna vprašanja pojavljajo na več ravneh. Najprej pri zbiranju in uporabi učnih podatkov, kjer je ključno vprašanje, ali so bila varovana dela zakonito uporabljena za treniranje modela. Nato pri samem modelu, kjer se pojavi vprašanje, ali lahko shranjevanje statističnih vzorcev pomeni reprodukcijo varovanega dela, če je njegov izraz mogoče ponovno priklicati.
Poseben vidik predstavlja tudi uporabniški poziv (ang. prompt), s katerim uporabnik sproži generiranje vsebine. Pravna vprašanja se nanašajo na to, komu se pripiše ravnanje – uporabniku ali ponudniku sistema – ter ali lahko določen prompt cilja na priklic varovanega izraza.
Nazadnje je pomemben tudi generirani izhod (ang. output). Če sistem vrne rezultat, ki vsebuje prepoznaven del varovanega dela, se lahko tak rezultat pravno obravnava kot reprodukcija ali celo kot komunikacija javnosti, kadar je javno dostopen.
Nastajajoča sodna praksa
Razvoj tehnologije že spremljajo tudi prvi pomembnejši sodni postopki. Med njimi izstopajo spori, povezani z uporabo avtorskih del pri treniranju modelov generativne umetne inteligence.
V Evropi je veliko pozornosti pritegnil spor GEMA proti OpenAI, v katerem je nemška kolektivna organizacija zatrjevala, da so bila besedila pesmi iz njenega repertoarja uporabljena za treniranje jezikovnih modelov, klepetalnik pa naj bi nato na podlagi uporabniških pozivov vračal prepoznavne dele teh besedil. Sodišče je med drugim obravnavalo vprašanje, ali lahko t. i. memorisation – ohranitev besedila v modelu na način, ki omogoča njegovo ponovno reproduciranje – pomeni reprodukcijo v smislu avtorskega prava.
Pomembna je tudi sodna praksa glede avtorstva pri delih, ustvarjenih z UI. V enem izmed sporov glede grafičnih logotipov, ustvarjenih s pomočjo generativne umetne inteligence, je sodišče poudarilo, da zgolj splošni pozivi sistemu ali izbira med več predlaganimi rezultati praviloma ne zadostujejo za avtorskopravno varstvo. Za obstoj avtorskega dela mora biti človekov ustvarjalni vpliv v končnem rezultatu jasen in prevladujoč.
Tudi v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike potekajo pomembni postopki, na primer spor Getty Images proti Stability AI, ki se nanaša na uporabo milijonov fotografij za treniranje modelov generativne umetne inteligence. V teh sporih sodišča pogosto najprej analizirajo tehnično delovanje modelov, saj je razumevanje razlik med fazo treniranja in fazo generiranja ključno za pravno presojo.
Ali obstoječi pravni okvir zadošča?
Ključno vprašanje za prihodnost avtorskega prava je, ali obstoječi pravni okvir – zlasti evropski režim, ki temelji na InfoSoc direktivi in DSM direktivi – še zadošča za urejanje razmerij v dobi generativne umetne inteligence.
Po eni strani se zdi, da temeljni koncepti avtorskega prava ostajajo uporabni: pravica reproduciranja, pravica komunikacije javnosti in koncept avtorjeve lastne intelektualne stvaritve še vedno predstavljajo temelj pravne analize. Po drugi strani pa generativna umetna inteligenca odpira nova vprašanja, ki jih zakonodaja doslej ni izrecno predvidela, zlasti glede treniranja modelov, odgovornosti za generirane vsebine in meje med človeško ter algoritmično ustvarjalnostjo.
Zato se vse pogosteje pojavlja razprava, ali bo za nekatere vidike umetne inteligence potreben tudi nov, sui generis pravni režim, ki bi posebej urejal razmerje med umetno inteligenco, podatki in avtorskimi pravicami.
AIxPravo: razprava o prihodnosti prava in tehnologije
Ta vprašanja sta partnerka Eva Gostiša in odvetnik Nejc Setnikar predstavila tudi na konferenci AIxPravo, kjer smo sodelovali kot predavatelji, hkrati pa smo pripravili tudi izziv za študente na pravnem hekatonu. Razprava na dogodku je pokazala, kako hitro se razvija področje prava umetne inteligence in kako pomembno je povezovanje pravnega znanja s tehnološkim razumevanjem.
Za našo pisarno je bilo ob tem zanimivo spoznanje, da smo edina odvetniška pisarna v Sloveniji, ki ima posebej vzpostavljeno funkcijo vodje pravnih tehnologij in inovacij. Te naloge opravlja Aljaž Jadek, izkušen odvetnik, ki že desetletja spremlja tehnološki razvoj in vodi razvoj pravnih tehnologij v naši pisarni.
