Spor med delničarji Ljubljanske banke in državo razrešen po 25 letih

V prvi polovici devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem med pogajanji o investicijskem sporu na Malti pogosto bral malteške časopise. Spomnim se velikega naslova članka, ki je poročal o sodbi sodišča, ki je končala 17 letni lastninski spor. Poudarek članka je bil na počasnosti mletja malteških sodnih mlinov. Kot takrat še relativno mlademu odvetniku se mi je zdelo nemogoče, da bi bilo za rešitev lastninskega spora potrebno več kot desetletje in pol. Tudi novinarju, ki je pisal tisti članek, se je zdela novica o dolgotrajnosti reševanja spora senzacionalna.

V tistem času, na prelomu iz leta 1992 na 1993, je Banka Slovenije zaradi sanacije Ljubljanske banke razlastila takratne delničarje Ljubljanske banke in njihove delnice prenesla v last Agenciji za sanacijo bank in hranilnic (ASBH). Koncept sanacije je bil naslednji: ASBH je od države prejela obveznice v vrednosti okoli 1 mlrd DEM (današnjih okoli 500 milijonov evrov) in z njimi po nominalni vrednosti odkupila slabe terjatve Ljubljanske banke, obenem pa prejela v svojo last tudi vse delnice Ljubljanske banke. V postopku sanacije naj bi ASBH unovčila slabe terjatve, delnice Ljubljanske banke pa prodala. Iz izkupička naj bi se pokrili stroški sanacije, poplačal dolg državi v vrednosti 500 milijonov evrov, preostanek sredstev pa naj bi pripadal razlaščenim delničarjem. Na ta način so razlaščeni delničarji v zameno za svoje delnice prejeli podrejene terjatve proti ASBH.

V letu 1993 se je pričel sodni boj razlaščenih delničarjev za njihovo pravico, najprej proti Banki Slovenije z neuspešnim izpodbijanjem odločbe o sanaciji. V teh postopkih je bilo sodstvo, z Ustavnim sodiščem vred, čvrsto na strani Banke Slovenije. Delničarji niso uspeli s svojimi trditvami in dokazi, da Ljubljanska banka ni bila v takih težavah, kot jih je prikazovala Banka Slovenije na podlagi poročila skupine tujih strokovnjakov pod vodstvom Španca Aristobula de Juana, saj to poročilo ni temeljilo na revidiranih računovodskih podatkih Ljubljanske banke (kako podobni so očitki delničarjev in podrejenih upnikov razlaščenih v sanaciji bank iz leta 2013!). Neuspešni so bili celo pri dokazovanju, da je prišlo do razlastitve in da ob razlastitvi niso prejeli ustreznega nadomestila. Sodišča so namreč štela, da je ravno podrejena terjatev proti ASBH primerno nadomestilo. Ti postopki so tekli dokaj hitro in mnogo delničarjev je kmalu opustilo vsako upanje, da bodo za svoje razlaščene delnice karkoli prejeli. Vendar ne vsi!

Za dodaten zaplet (in obenem začetek razpleta) je poskrbela država z Ustavnim zakonom iz leta 1994, na podlagi katerega je bila ustanovljena Nova Ljubljanska banka (NLB). Stara Ljubljanska banka je ostala brez skoraj vseh likvidnih sredstev in brez poslovanja. Zdelo se je, da je usoda razlaščenih delničarjev zapečatena, saj je država stala čvrsto na stališču, da delničarji Ljubljanske banke nimajo z NLB ničesar in jim torej iz privatizacije NLB ne pripada nič.

Vendar pa je ravno Ustavni zakon iz leta 1994 vseboval določilo, ki se je izkazalo za ključno pri uveljavljanju podrejenih terjatev razlaščenih delničarjev. Ob ustanovitvi Nove Ljubljanske banke je Ljubljanska banka morala vrniti ASBH obveznice, ki jih je prejela v postopku sanacije,ASBH pa jih je kot kapital vložila v NLB. S tem je ASBH torej prejela vrnjeno celotno kupnino, ki jo je plačala za slabe terjatve Ljubljanske banke. Prejela je delnice NLB, ki jih je kasneje prenesla na državo. Ostale pa so ji slabe terjatve Ljubljanske banke in te je z nekaj več kot 20% uspehom tudi unovčila. Pričakovati bi bilo torej, da bo ASBH po unovčitvi slabih terjatev in po plačilu stroškov unovčevanja, izdelala zaključni račun in preostanek sredstev izplačala razlaščenim delničarjem. Njihove terjatve namreč od leta prenosa delnic NLB v last države niso bile več podrejene, saj ASBH ni več imel nobenega drugega upnika kot razlaščenih delničarjev.

Tu pa se začne drugi del kalvarije razlaščenih delničarjev. Izkazalo se je to, kar so razlaščeni delničarji trdili od vsega začetka sporov: država jim je podrejene terjatve dodelila s figo v žepu. ASBH nikoli ni poslovala transparentno. Do podatkov o unovčenju slabih terjatev ni bilo mogoče priti. Ministrstvo je naročalo pravna mnenja s ciljem, da dokaže, da razlaščencem ne dolguje ničesar. Iz enega takih mnenj je razvidno celo, da prva verzija mnenja Ministrstvu za finance ni bila všeč, pa je avtorica pravnega mnenja spisala drugo, Ministrstvu všečno različico. In tako verzijo je Ministrstvo potem predložilo v vsaj enem sodnem postopku, seveda brez prvotne verzije.

Sanacija bank, ki se je začela v začetku 1993. leta, se je končala v juniju 1997, torej v roku štirih let in pol potem, ko je bila uvedena v Ljubljanski banki. Banka Slovenije je ob zaključku sanacije sklenila, da se bo o podrejenih terjatvah, ki jih imajo »stari delničarji« do ASBH odločalo v postopku privatizacije NLB. Postopek privatizacije NLB je bil izveden v letu 2002, ko je bilo 34% delnic NLB prodano belgijski banki KBC, 5% pa EBRD. Država tudi po tem ni želela pripraviti končnega obračuna podrejenih terjatev in razlaščenim delničarjem izplačati tega, kar bi jim po končnem obračunu pripadalo. Leta 1998 je takratna Vlada RS sprejela Uredbo o prenehanju ASBH, s katero je določila, da obveznosti ASBH iz naslova podrejenih terjatev preidejo na državo v rokih, na način in pod pogoji, kot jih določa zakon. Tak zakon nikoli ni bil sprejet, ASBH pa na papirju še vedno obstaja.

Razlaščenci so bili ob takem ravnanju države prisiljeni po sodni poti uveljavljati plačilo tistega, kar jim je država ob sanaciji Ljubljanske banke obljubila. Delničarja, ki sta najprej neuspešno zahtevala razveljavitev razlastitve, v letu 2000 pa vložila tožbo, s katero sta zahtevala izplačilo nadomestila za razlaščene delnice, sta 25 let po razlastitvi in 18 let po vložitvi tožbe, vendarle prišla do cilja: pred nekaj tedni jima je država za 11.601 odvzetih delnic (kar je predstavljalo 0,1877% kapitala Ljubljanske banke) plačala nekaj več kot 365.000 EUR (kar vključuje tudi zamudne obresti). Vztrajnost se je tokrat splačala, njuni pravici je bilo zadoščeno.

Iz naslova tega prispevka bi bilo mogoče sklepati, da je prispevek namenjen kritiki počasnosti mletja sodnih mlinov. Pa ni. Vsaj ne v celoti. Namenjen je kritiki ravnanja države s premoženjem njenih državljanov. ASBH je kot sanator imela dolžnost ob zaključku sanacije izdelati zaključno bilanco in ugotoviti ali in koliko iz sanacije prejmejo razlaščeni delničarji, ki so postali podrejeni upniki. Tega ni storila. Če bi ASBH bila zasebnik, bi v takem ravnanju našli elemente zlorabe zaupanja. Ker gre za ravnanje države oz. njene agencije, ji je to očitno dovoljeno (quod licet iovi non licet bovi!). Razlaščeni delničarji, ki niso tožili, niso prejeli ničesar. Sprašujem se, ali ne bi smeli državljani pričakovati od države, ki je po Ustavi pravna, oz. bolje, od oseb, ki tako državo vodijo in upravljajo, da se ravnajo po temeljnih načelih prava, zapisanih že v Ulpijanovih časih (okoli leta 220 našega štetja): honeste vivere, neminem laedere, suum cuique tribuere – pošteno živeti, nobenemu škodovati, vsakemu priznati, kar mu pripada? In da nam tega ne bi bilo treba uveljavljati po dolgotrajni sodni poti.