10.5.2023
TMT
> Informacijska tehnologija, mediji in elektronske komunikacije

Pravice končnih uporabnikov po novem Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) 1. del

Novi Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), ki je začel veljati 10. 11. 2022, prinaša prenovljeno poglavje o pravicah končnih uporabnikov. V slovenski pravni red prenaša določbe Direktive o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, ki zahteva skoraj poenoteno ureditev pravic končnih uporabnikov znotraj EU.

ZEKom-2 ureja pravice uporabnikov in obveznosti operaterjev, ki se nanašajo tako na fazo sklepanja pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev kot tudi na fazo njenega izvrševanja.
Operaterji imajo še tri mesece časa (do 10. 8. 2023), da svoje splošne pogoje prilagodijo novim pravilom.

Prenovljeno poglavje o pravicah končnih uporabnikov v ZEKom-2

Novi Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) poleg številnih drugih sprememb prinaša prenovljeno poglavje o pravicah končnih uporabnikov in njihovih razmerjih s ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev (poglavje IX, členi 183-210).

Spremembe so posledica uskladitve slovenske zakonodaje z določbami členov 98-115 Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (angl. European Electronic Communications Code; v nadaljevanju: EECC).

Naslovniki določb o pravicah končnih uporabnikov so tako ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev (operaterji) kot njihovi uporabniki. Pravice uporabnikov se zrcalijo v obveznostih operaterjev: slednjim so v zvezi z zagotavljanjem pravic uporabnikov naložene določene obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati, da bi zagotavljali skladnost svojega poslovanja z zakonskimi zahtevami. Med drugim morajo operaterji v ta namen devetih mesecih po uveljavitvi ZEKom-2 (torej do 10. 8. 2023) svoje splošne pogoje prilagoditi določbam ZEKom-2 (člen 318 ZEKom-2).

Popolna harmonizacija pravic končnih uporabnikov na ravni EU

Slovenski zakonodajalec je bil pri prenosu določb EECC v ZEKom-2 vezan na zahtevo EECC po (skoraj) popolni harmonizaciji pravic uporabnikov (člen 101 EECC). Ta zahteva pomeni, da države članice EU v svojem nacionalnem pravu ne smejo ohraniti ali vanj uvesti določb o zaščiti končnih uporabnikov, ki bi se razlikovale od določb EECC (členi 102 do 115), vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotovitev drugačne ravni zaščite.

Zahteva po popolni harmonizaciji ni brez izjem (zato je govora o t.i. umerjeni popolni harmonizaciji – uvodna izjava (257) EECC). Odstop od nje je dopusten, če to omogoča posamezna določba EECC. Tak primer je določba člena 105(4) EECC, ki državam članicam dopušča, da rok za uveljavljanje pravice končnega uporabnika do odstopa od pogodbe zaradi enostranskih sprememb pogodbenih pogojev z enega meseca od prejema obvestila podaljšajo za največ tri mesece.

Zahteva po popolni harmonizaciji je pomembna tako z vidika končnih uporabnikov kot z vidika ponudnikov storitev. Z zbližanjem pravil v posameznih državah članicah EU naj bi končni uporabniki uživali enako visoko raven varstva pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev ne glede na to, v kateri državi članici se nahajajo, torej tudi med bivanjem pri zaposlitvi ali med potovanjem v drugih državah članicah. Ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev pa naj bi popolna harmonizacija znatno zmanjšala ovire za vstop na tuje trge ter nepotrebna bremena zagotavljanja skladnosti, ki izhajajo iz dosedanje razdrobljenosti pravil (uvodna izjava 257 EECC).

Kdo vse mora zagotavljati pravice uporabnikov?

Zavezanci za spoštovanje določb o pravicah končnih uporabnikov so – poenostavljeno – operaterji, ki uporabnikom zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve. Poenostavljeno zato, ker niso vsi operaterji zavezanci za spoštovanje vseh določb o pravicah končnih uporabnikov.

Iz uporabe določb poglavja o pravicah končnih uporabnikov so na splošno izvzeti operaterji, ki so mikro družbe (kot jih določa zakon, ki ureja gospodarske družbe), če zagotavljajo le medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke (člen 185 ZEKom-2).

Mikro družba je po trenutni ureditvi družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril: povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega deset; čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000 EUR; vrednost aktive ne presega 350.000 EUR.

Medosebna komunikacijska storitev, neodvisna od številke, je medosebna komunikacijska storitev, ki za vzpostavitev zveze ne potrebuje elementov oštevilčenja, dodeljenih na podlagi ZEKom-2, in sicer številke ali številk iz načrta oštevilčenja Republike Slovenije ali iz mednarodnega načrta oštevilčenja, ali ki ne omogoča komunikacije s številko ali številkami iz takih načrtov oštevilčenja. Gre npr. za storitve neposrednega sporočanja prek interneta znotraj aplikacij za družbena omrežja.

Za tovrstne mikro družbe veljata le dva sklopa pravil iz poglavja o pravicah uporabnikov: enako kot vsi drugi operaterji morajo upoštevati prepoved diskriminacije (člen 183 ZEKom-2) in pravila glede omejitve dostopa in uporabe storitev in aplikacij (člen 184 ZEKom-2). Čim pa bi mikro družba zagotavljala tudi druge elektronske komunikacijske storitve, iz uporabe določb ZEKom-2 ne bi bila več izvzeta (gl. tudi člen 98 EECC).

Poleg izvzetja mikro družb je treba upoštevati tudi to, da posamezne določbe ZEKom-2 naslavljajo različne zavezance oz. izvajalce storitev, večinoma glede na vrste storitev, ki jih ti ponujajo. Nekatere določbe se nanašajo na izvajalce katerih koli javnih komunikacijskih storitev, nekatere druge pa so na primer omejene na tiste, ki izvajajo storitev dostopa do interneta, javno dostopne medosebne komunikacijske storitve, javno dostopne (mobilne) medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke ipd. Nekatere določbe določajo tudi izjeme glede nekaterih vrst storitev (npr. storitev prenosa stroj-stroj).

Kdo so upravičenci do posameznih pravic?

Tako kot ni splošnega odgovora na vprašanje, kdo so zavezanci za spoštovanje določb ZEKom-2 o pravicah uporabnikov, tudi ni splošnega pravila glede vprašanja, kdo so upravičenci do pravic iz teh določb.

ZEKom-2 sicer v naslovu poglavja govori o »pravicah uporabnikov«, vendar to ne sme zavesti. Določbe tega poglavja se namreč le v manjši meri uporabljajo za vse uporabnike. Pretežno se uporabljajo samo za končne uporabnike, pa še to na več mestih le za tiste, ki so hkrati tudi potrošniki. Nekatere določbe s potrošniki izenačujejo tudi mikro družbe, majhne družbe ali neprofitne organizacije, razen če se ti izredno odpovedo uporabi zadevnih določb.

Razlike med pojmi »uporabnik«, »končni uporabnik« in »potrošnik« so pomembne.

Kjer ZEKom-2 uporablja pojem “končni uporabniki”, gre za fizične ali pravne osebe, ki uporabljajo ali zaprosijo za uporabo javne komunikacijske storitve in ki same ne zagotavljajo javnih komunikacijskih omrežij ali javnih komunikacijskih storitev (točki 34 in 89 člena 3 ZEKom-2). Končni uporabnik je pod temi pogoji lahko kdor koli, od velike gospodarske družbe do potrošnika. Kadar pa zakon uporablja le pojem “uporabnik” (točka 89 člena 3 ZEKom-2), ki je širši pojem, so zajeti tudi tisti uporabniki storitev, ki sami zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javne komunikacijske storitve. Na vse uporabnike (ne glede na to, ali so končni) se nanaša le omejen nabor določb (npr. člen 200 (komunikacije v sili), člen 204 (radijska in terminalska oprema), člen 208 (omejitev ali prekinitev zaradi razlogov na strani operaterja)).

S pojmom »uporabnik« se pogosto prekriva pojem »naročnik«, ki ga ZEKom-2 uporablja zlasti v povezavi z določbami o naročniških pogodbah. To je vsaka fizična ali pravna oseba, ki z izvajalcem javnih komunikacijskih storitev sklene pogodbo o zagotavljanju takih storitev (točka 44 člena 3 ZEKom-2). Tako kot uporabnik je tudi naročnik lahko kdor koli, tudi oseba, ki sama zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali javne komunikacijske storitve.

Nekatere določbe se nanašajo samo na tiste končne uporabnike ali naročnike, ki so potrošniki. Potrošnik je za potrebe ZEKom-2 opredeljen kot fizična oseba, ki uporablja ali zaprosi za javno komunikacijsko storitev za namene, ki ne spadajo v njeno trgovsko, poslovno ali poklicno dejavnost (točka 57 člena 3 ZEKom-2).

Pomen zagotavljanja skladnosti z zahtevami ZEKom-2

Zagotavljanje skladnosti poslovanja operaterjev z določbami ZEKom-2 o pravicah uporabnikov – več o njih v naslednjem (drugem) delu tega prispevka – ni pomembno samo zaradi podvrženosti operaterjev inšpekcijskemu oz. upravnemu nadzoru in zagroženim globam za prekrške (gl. zlasti člena 299 in 300 ZEKom-2). Ko gre za uporabnike-potrošnike, je pravočasna in ustrezna prilagoditev novim pravilom še posebej pomembna tudi s civilnopravnega vidika. V razmerju do potrošnikov so namreč operaterji lahko izpostavljeni tudi kolektivnemu uveljavljanju prepovednih in odškodninskih zahtevkov v imenu potrošnikov po Zakonu o kolektivnih tožbah. Zagotavljanje skladnosti s pravili o pravicah končnih uporabnikov, ki so potrošniki, pomembno zmanjšuje izpostavljenost uspešnemu uveljavljanju tovrstnih zahtevkov.

Vljudno vabljeni k branju drugega dela tega prispevka, ki bo objavljen 24.05.2023, v katerem sledi še pregled:

  • posameznih pravic uporabnikov in z njimi povezanih obveznosti operaterjev
  • mehanizmov reševanja ugovorov in sporov med operaterji in uporabniki.