Kaj je Ustavno sodišče odločilo glede davčnega izogibanja?

jedrnato o nedavni odločitvi Ustavnega sodišča glede davčnega izogibanja.

Ustavno sodišče je z nedavno odločbo št. U-I-492/20-22 z dne 5. 10. 2023 (»Odločba«) odločilo, da je ZDavP-2 v neskladju z Ustavo[1] v delu, ki se nanaša na preprečevanje davčnega izogibanja.

Z navedeno Odločbo se Ustavno sodišče ni opredeljevalo do vsebine tega, kaj se šteje za davčno izogibanje in kaj ne.

Ugotovljena je bila pravna praznina v procesnih pravilih, to je glede tega

• kdo je v primeru davčnega izogibanja zavezan k plačilu davka (izplačevalec koristi kot plačnik davka ali davčni zavezanec kot dejanski prejemnik davčne koristi)

in

• kakšna višina davka se lahko odmeri (celoten davek, ki je neposredno vezan na posamezno transakcijo, ali samo razlika, to je znesek davčnega prihranka, ki sta ga plačnik davka in davčni zavezanec dosegla in za katerega je bil fiskus oškodovan).

Ustavno sodišče je odločilo predvsem o tem, da se plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru, v primeru davčnega izogibanja, solidarno naloži tako plačniku davka kot tudi davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo davka, ki je bil predmet davčnega izogibanja.

V praksi bo to pomenilo, da bo davčni organ imel pravico terjati tako plačnika davka kakor davčnega zavezanca, čeprav slednji morebiti že razpolaga s pravnomočno odločbo o odmeri davka. Povedano drugače, davčni zavezanec, čeprav razpolaga s pravnomočno odločbo o odmeri davka od konkretne transakcije, bo vedel za njegov končni davčni položaj šele ko poteče rok za zastaranje za morebitno inšpekcijo pri plačniku davka v zvezi z obdavčitvijo transakcijo.

Nova sodba torej ne posega v vsebino pravila o davčnem izogibanju po členu 74 ZDavP-2,[2] ampak v procesni položaj davčnega zavezanca, ki se je (do sedaj) zanašal na pravnomočno odločbo davčnega organa. Po novi urediti bo lahko tudi takšen davčni zavezanec še vedno solidarno odgovoren za plačilo davka, če se ugotovi, da je transakcija, od katere je davek že plačal, bila predmet davčnega izogibanja in je bil davčni zavezanec tisti, ki je dejansko prejel finančne koristi iz tega naslova.

Primer: Fizična oseba Janez odsvoji svoj poslovni delež v družbi X d.o.o. neki tretji osebi v višini 100.000 EUR. Janez, kot davčni zavezanec, vloži napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala. Ker je bil Janez imetnik poslovnega deleža 10 let, mu davčni organ izda odločbo na podlagi katere Janez plača 15.000 EUR davka (15 %). Nekaj časa po pravnomočnosti odločbe davčni organ prične davčni inšpekcijski nadzor pri X d.o.o., pri čemer ugotovi, da je dejansko družba X d.o.o. financirala odkup poslovnega deleža. Posledično davčni organ odloči, da je X d.o.o. Janezu opravil prikrito izplačilo dobička v višini 100.000 EUR in terja, da mora X d.o.o. (kot plačnik davka) plačati 25 % davek od dohodka iz kapitala zaradi izplačila dividend.

Do zdaj davčni organ ne bo mogel poseči po davku, ki ga je plačal davčni zavezanec, oz. ga niti ni mogel terjati za razliko. Sedaj pa ga bo davčni organ lahko.

—

[1]     Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, »Ustava«).

[2]     Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami, »ZDavP-2«).